ROŽIČKI VRH – Jesen je najlepši letni čas na vinorodnih hribčkih Kapelskih goric, takrat se domačini veselijo pobiranja plodov narave, zlasti zlatih grozdnih jagod, iz katerih bo pritekla rujna kapljica – ponos tega območja. Žal pa so tudi takšni, ki se nimajo česa veseliti, kvečjemu jih je vse bolj strah prihajajoče zime. Med njimi sta tudi brata Srečko in Branko Čolnik z Rožičkega Vrha v občini Sveti Jurij ob Ščavnici. Prvi leta 1965, drugi pa leto pozneje, 1966., nista bila rojena pod srečno zvezdo. A čeprav jima že od otroštva, skupaj z nekaj let mlajšo sestro, ki je zdaj »na svojem v Lendavi«, kakor sta povedala, ni bilo postlano z rožicami, se je stanje še bistveno poslabšalo, ko sta ob osamosvojitvi leta 1991 ostala brez mame Jožefe in 15 let pozneje, 2006., še brez očeta Jakoba. Ta je bil gradbinec in je znal marsikaj postoriti, doma so redili tudi nekaj prašičev, imeli so vinograd in sadovnjak.
Komaj za hrano
Pa zdaj? Saj ne da si brata ne prizadevata, a pač po svojih zmožnostih. Branko je zaposlen v Zavodu Detel v Murski Soboti, centru za vključevanje invalidov v delo, kjer zasluži nekaj sto evrov na mesec, Srečko pa poskuša priložnostno zaslužiti kakšen evro – trenutno obira grozdje v Radgonsko-Kapelskih goricah. Za hrano še povežeta mesec z mesecem, za vložek v zidove in streho pa jima zmanjka. A prav streha je na tem, da se jima zruši na glavo.
Na njune nevzdržne razmere je opozoril Niko Vršič, ki je sam pripravljen priskočiti na pomoč: »Reveža sta pridna, da se razumemo, tudi pijeta ne, in jima nihče ne more ničesar očitati. Zato verjamem, da bi tudi sosedje in še kdo pomagal, a je najprej treba vsaj zbrati potrebni material.«
Niti paketov ni več
Srečko in Branko počasi razložita, česa bi se razveselila: »Ne potrebujeva gotovine, saj nekako zbereva, da pokrijeva vse obveznosti in kupiva nekaj hrane. Največja želja je, da bi nama kdo pomagal do gradbenega materiala, predvsem kakšnih štirih palet zidne opeke, potem nosil za strope, cement in podobno. Imava veliko dobrih prijateljev in sosedov ter tudi domačih gasilcev, ki bi pomagali vse to vgraditi. Če tega ne bo, se bojiva, da streha ne bo zdržala snega, sploh če ga bo veliko. Hudo nama je, a res morava prositi za čimprejšnjo pomoč, čeprav veva, da to mnogi potrebujejo in da tudi ljudje dobre volje ne morejo pomagati vsem.«
Brata še povesta, da jima je Rdeči križ včasih dostavil kakšen paket prehrambnih potrebščin, v zadnjem času pa naj še tega ne bi bilo več. Za kaj drugega niti ne vesta, da bi lahko zaprosila. Morebiti jim niti ne bi pripadala dodatna pomoč, saj imata v lasti nekaj zemljišča in gozda, od koder si vsaj priskrbita drva za kurjavo, da jima ne bi bilo mrzlo in lahko kaj skuhata. Pa vodo si tako pogrejeta, da se umijeta. Saj kopalnice in stranišča v podrtiji tudi nimata, ampak o tem sploh ne spregovorita. Morda se jima to zdi samoumevno?
| Bi kdo kupil plošče? V želji, da bi prišla do kakšnega evra, je Srečko Čolnik povedal, da bi z veseljem prodal na desetine gramofonskih plošč, kakršne smo poslušali v drugi polovici prejšnjega stoletja, ljubitelji glasbe, ki so proti digitalnim nosilcem zvoka, pa jih še dandanašnji. Prav tako je v nekdanji shrambi, kjer je nekoč bila preša in ki se bo kmalu dokončno podrla, še nekaj vrednega orodja in opreme, zlasti je lepo ohranjen drobilnik koruze, šrotar po domače. Če se bo njun načeti dom zrušil, bo tako ali tako pokopal vse pod sabo. |
Zbiranje pomoči
Brata Čolnik ne prosita za denar, ampak gradbeni material. Zbirati ga bomo pomagali tudi na Slovenskih novicah: kdor želi pomagati, lahko pokliče na telefonsko številko našega prekmurskega dopisništva 041-733-945.
