FOTO: Na klancu, kjer delijo neprodano hrano

KRANJ – Malo pred deveto jutranjo uro se je na kranjskem Mohorjevem klancu pred vrati ene od hišk, stisnjenih na dno klanca, nabrala skupina ljudi. Tiho so stali v mrazu in si komaj izmenjali kakšno besedo. Okoli dvajset ljudi se je do devete ure zbralo pred vrati. Vsak s svojo zgodbo. Povedali so nam jo, svoj obraz in ime pa so raje zadržali zase, rekoč: »Nerodno mi je, saj razumete. Ne želim, da bi sosedje vedeli, kje dobim hrano.«

Po živila, ki jih dan prej po kranjskih trgovinah niso prodali, je to jutro prišla tudi upokojenka. »Z 260 evri pokojnine težko shajam. Ko plačam položnice, ostane komaj kaj. Sin je študent, hodi na fakulteto v Ljubljano. Njegovih 190 evrov štipendije zadostuje za tisto, kar potrebuje za delo na faksu, za prevoz do Ljubljane in za malico.« Kot je povedala, dvakrat na teden pride po hrano, ki je trgovci zaradi pretečenega roka, poškodovane embalaže ali česa tretjega niso mogli več ponuditi kupcem: »Po kruh pa prihajam vsak drugi dan. Čisto vseeno mi je, če je dva dneva star. Samo da je.« In koliko ji pomeni takšna pomoč? »Hvaležna sem zanjo,« tiho pove.

V podobni stiski se je znašla tudi nekaj let mlajša Kranjčanka. Svoje življenje je opisala z besedami: »Mesečno dobim 280 evrov socialne pomoči. Po 37 letih delovne dobe se še ne morem upokojiti. Prej sem delala v različnih podjetjih, nazadnje prek agencije, in takrat sem se počutila izkoriščeno. Zdaj zame dela že nekaj časa ni.«

Ko so v jutranjem mrazu na ulici čakali, da se odprejo vrata prostorov, v katerih zadnjih nekaj mesecev delijo neprodano hrano, se je beseda zarezala še globlje: »Hudo nam je, da moramo priti sem po hrano. A moramo. Raje gremo sem, kot pa da bi brskali po zabojnikih. Za nas, reveže, je hudo. Tako hudo, da včasih jokaš.«

Nekoč 15, zdaj 100 obrokov

Tistih, ki jim je hudo, pa je tudi v Kranju vsako leto več. To opaža tudi Božo Bajt, ki je že pred dvema desetletja vodil prvo kranjsko razdelilnico hrane. Bila je v montažni hiški na obronku blokovskega naselja Planina, kjer je Bajt vsak dan razdelil 15 brezplačnih toplih obrokov tistim, ki so padli na dno družbe. Leta 2008, ko se je beseda kriza že pojavila v skorajda vsaki izdaji dnevnega časopisja, je bilo takšnih obrokov že 50. Zdaj v razdelilnico, ki se je vmes preselila v večje prostore, vsak dan pride že okoli sto ljudi, ki so se znašli na robu zaradi težav z alkoholom, načetega duševnega zdravja in podobnih stisk.

Konec lanskega leta pa se je razdelilnici hrane, ki spada pod Center za socialno delo Kranj, pridružil še en projekt. Ta je namenjen družinam v stiski, upokojencem z najnižjimi pokojninami in tistim posameznikom, ki jim skromni prihodki ne omogočajo nakupa osnovnih živil. Prek kranjskega centra za socialno delo dobijo napotnico, s katero se lahko nekajkrat na teden postavijo v vrsto te novodobne trgovine, v kateri delijo hrano.

Prostovoljci Karitasa in Lions kluba Brnik dan prej obiščejo kranjske supermarkete. Tam jim pripravijo hrano, ki je po koncu delovnega dne ostala na policah, a je trgovci že dan pozneje ne bodo mogli ponuditi kupcem: kruh, mlečne in delikatesne izdelke ter sadje in zelenjavo z že pretečenim rokom uporabe. Kot pravi Bajt, neprodano hrano podarijo tudi različna podjetja, od Don Dona, ki ima pekarno na robu kranjskega predela Stražišče, do Gorenjke, ki s slaščicami razveseljuje predvsem družine in otroke.

»Med prazniki je iz trgovin vsak dan prišlo ogromno hrane. Pri nas vsak dan sicer niso na voljo vsi izdelki, a kar imamo, je dovolj, da pomagamo 50 družinam, ki so se znašle na dnu. Vsak dan je tukaj 15 ali 20 posameznikov, ki s polic vzamejo, kar potrebujejo,« opiše Božo Bajt.

Tokrat sta mu pri deljenju hrane pomagala prostovoljca. Povedala sta, da sta hotela storiti nekaj dobrega, zato sta to jutro iz hladilnika pravično delila jogurte in druge mlečne izdelke. Starejši je na hitro pojasnil svojo usodo: »Živim v stanovanjski skupini, ki ima prostore tu blizu, in se poskušam znova vključiti v družbo. Že pred časom sem zapadel v droge. Zdaj sem se vrnil z zdravljenja na Siciliji in se počasi pripravljam na iskanje službe in stanovanja. Tu pomagam zato, da naredim nekaj dobrega.«

Ko pripovedujeta svojo zgodbo, pristopi možakar. Pove, da je v delovni nesreči izgubil prste na roki in da ima poškodovano tudi hrbtenico. »Firma je šla v stečaj, nove zaposlitve ne dobim. Denarja je malo, skoraj nič. Komaj dovolj, da si kupim kruh. Tu dobim stvari, ki si jih sicer ne bi mogel privoščiti. Takšna pomoč mi veliko pomeni, saj mi po plačilu položnic za ves mesec ostane le še 50 evrov,« je opisal svoje življenje, medtem ko je večjo nakupovalno vrečo napolnil s kruhom, zelenjavo, mlečnimi izdelki.

Zdaj se na Mohorjevem klancu že obeta novo poglavje, ki ga nameravajo napisati s pomočjo vrtcev in šol. Tudi tam pogosto ostane hrana, ki je otroci ne pojedo, zato namerava Božo Bajt s sodelavci poskrbeti za to, da bi tudi ta čim prej našla pot do posameznikov, ki so se znašli v stiski.