FOTO: Na bolšjaku ni vse dobro in ne poceni

Nedeljsko jutro je bilo še hladno, kar mrzlo, a to garažnih trgovcev na bolšjem sejmu na Cesti dveh cesarjev ni odvrnilo, da ne bi že zgodaj zjutraj razgrnili svojih odej, starih vojaških šotorskih kril ali zastarelih, polomljenih tapetniških mizic in nanje zložili krame vseh barv in oblik.

Ime garažni trgovci se je prijelo, verjetno smo ga pobrali iz ameriških oddaj, ki prikazujejo debele kavboje in prelestne punčare, kako preprodajajo robo in se tako preživljajo. In kar dobro jim gre.

Miran se je s hčerko pripeljal iz Maribora in prodajal stare vojaške lesene škatle, v katerih so tovorili naboje in bombe. Zanje je hotel pet evrov, bile so dobro ohranjene, unikatne.

A da ne bo pomote, na bolšjaku ne prodajajo le starih gum, avtomobilskih ogledal, rabljenega orodja, knjig, pornorevij, starih telefonov s polnilniki, na bolšjaku se lahko oblečete od gat do plašča. In to korektno!

Prodajalec hlač in bluz mi je ponudil sive kavbojke z dvema odstotkoma elastana za 20 evrov. Cena je bila dobra, a nekako sumljivo nizka, pa me je črnolasa prodajalka na sosednjem štantu smeje se vprašala: »Koliko ste dali za jakno? Okoli 150 evrov, ne?« Nisem odgovoril, a je razumela, kot da sem prikimal: »No, iz Trsta vam jo prinesem za 50 evrov, popolnoma enako, le da značke, ki jo imate vi, ni gor, je pač ena druga!«

Človek si nekako misli, kako poteka trgovanje, a če nisi v sceni, tega v resnici očitno ne veš.

Možakar za mrežo od nekdaj prodaja stare vojaške obleke, plašče, torbe, nahrbtnike, tudi nože in opasače. Pa sem vprašal, za koliko bi dal staro vojaško torbo JLA, kakršno sem nosil v srednji šoli, takrat je bilo priljubljeno stikati po vojaških odpadih. In je izustil: »Trinajst evrov!« 
Ah, potem jo kar imej! Ton je bil rahlo preoster, zato mi ni ponudil nižje cene, kar naj bi bilo običajno. Torba je bila vredna natanko evro, pa morda še evro za povrhu, da bi bila dva skupaj.

Previdnost torej ni odveč, na bolšjaku lahko naletite celo na višjo ceno, kot bi za stvar plačali v trgovini. Mlajši fant je hotel majhno sekiro prodati za 13 evrov, v enem od trgovskih centrov z orodjem bi jo dobili za 10.

Pazljivo pri nakupu nogavic. Ponujajo pet parov za pet evrov, znižate na štiri, a morda jih ne boste dolgo nosili, zaradi slabe izdelave vam bodo lezle z noge v čevelj.

A bolšjak poleg lepega sprehoda, klene govorice, prepričevanja o dobri robi v slogu bazarskega prekupčevanja kaže tudi ali predvsem bedo socialnega dna v tej državi.

»Ostala sem brez službe, mož prinese domov 500 evrov, štirje smo, vsak teden se odpravim v Trst, nakupim nekaj perila, ker je poceni, in ga poskušam prodati, to je vse moje življenje. Danes popoldne bom šla nabirat regrat in ga prodala,« je pojasnila tridesetletnica. Da, duh nekoč slovitega Ponte Rossa še živi.

Če želite postaviti štant na bolšjaku, boste plačali 10 evrov, tako je povedal možak z lesenimi zabojčki: »Če prodam za 100 evrov, greva s hčerko na kavo in se z veseljem odpeljeva domov v Celje.« Da, na bolšjaku smo srečali garažarje iz Celja, Velenja, Maribora, Postojne ...

No, doživel pa sem tudi to, da je aparat za striženje psa z vsemi nastavki stal več od podobnega aparata, namenjenega ljudem.