FOTO: Muzej z glavo na krožniku

LJUBLJANA – Za Muzej iluzij, ki so ga odprli v središču Ljubljane, na Kongresnem trgu 13, »tam pri sidru«, kakor bi rekli meščani, bi lahko mirno zapisali, da je muzej iluzij in zabave. Kajti v ustanovi, ki deluje v treh nadstropjih, imajo kopico znanih in manj znanih iluzij, s katerimi nas možgani zavajajo. Kaj pa je slika slona s, hm, petimi ali koliko nogami? Ali obrazi Alberta Einsteina, ki nas ob premikanju po prostoru vseskozi spremljajo z očmi? Ali pretakanje vode po kapljicah, kjer v resnici ni vode niti za vzorec?

»V resnici nas možgani vseskozi varajo,« razloži Urška Humar, vodja Muzeja iluzij, osnovno dejstvo, ki ga predstavljajo s približno 40 eksponati: fotografijami, slikami, stereogrami, hologrami, interaktivnimi sobami in igralnico za možgane. Tako se imenuje prva soba, v katero pride obiskovalec in se sreča z različnimi miselnimi igrami, kot je prestavljanje Hanojskega stolpa. Lahko pa seže po manjših zlagankah, za katere je po navadi treba nekaj potrpljenja in logičnega ali, če hočete, nelogičnega razmišljanja. Ali pa se družina loti igre človek ne jezi se, vendar v večji, če ne kar velikanski izvedbi.

Še ga bodo nadgrajevali

»Naš namen je ponuditi različnim obiskovalcem interaktivno zabavo,« pravi Urška Humar in doda, da v njihovem muzeju nimajo vodnikov. Obiskovalci se sami odpravijo na raziskovanje drugačnega sveta oziroma sveta, kjer možganom ne gre verjeti. To se da prepričljivo pokazati z različnimi eksponati, ki so tam zato, da se jih uporablja, raziskuje in se ob tem zabava. Muzej, kjer so slepila pričakovana, so pred enim letom odprli v Zagrebu, poleti v Zadru, v začetku septembra pa po zaslugi Dejana Grbića, ki je idejni vodja muzeja in direktor, tudi v Ljubljani.

Posebnost Muzeja iluzij je verjetno tudi v tem, da obiskovalca dobesedno nagovarja, naj se fotografira. V resnici se Obrnjena soba pokaže šele potem, ko naredimo fotografijo in jo obrnemo. Spet drugačno predstavo – dobesedno predstavo – pa ponuja Soba velikosti, v kateri smo pomanjšali običajno velikega očeta s Finske, ki je počepnil v kot in postal malček v primerjavi s svojo nekaj let staro deklico. »To je ena od iluzij s perspektivo, pri čemer se z različnimi razmerji sten in stropa ustvari iluzijo,« pravi Urška Humar.

Drugačno utvaro, v glavi, ponuja Vortex, ki je zagotovo najbolj zanimiv eksponat. Neskončni predor vas s premikajočimi se lučkami – zvezdami – lahko obrne na glavo oziroma vas obrne na glavo v vaši glavi. »Ali pa ne,« smeje pravi Urška Humar. Kajti iluzije, torej samoprevare, so različne od človeka do človeka, in je nekaj, kar nekdo vidi in doživi, za drugega drugačno. Vendar je poseben užitek, ko se stereogram, na prvi pogled dolgočasna in nezanimiva slika, spremeni oziroma dobi dimenzijo, tako da iz slike jasno izstopi netopir … Res vredno, da se človek potrudi, sledi navodilom in možganom dovoli, da ga zapeljejo!

Čeprav je ljubljanski Muzej iluzij šele začel delovati, ga bo mlada in zagnana ekipa razvijala. »Zagotovo ga bomo nadgrajevali,« pravi Urška Humar, ki računa, da se bodo povezali s slovenskimi umetniki in kulturniki, da bi delali tudi slovenske zgodbe, tako kot so naredili sosedje. V Zagrebu so se prek razpisa povezali z umetnico, ki je naredila Sobo barv, na prvi pogled preprosto sobo, kjer so na eni strani luči zelene, rdeče in modre barve. Toda ko človek vstopi, stena ni več bela, ampak se sence spremenijo v sekundarne barve. »Morda, razmišljamo, bomo imeli v naših prostorih namesto Einsteina Franceta Prešerna,« pravi sogovornica, ki se je pustila tudi obglaviti oziroma smo dali njeno glavo na krožnik in se je v Obrnjeni sobi postavila tik pod strop. Verjemite: Muzej iluzij je pester, poučen in neverjetno zabaven.