FOTO: Mojca je dobila sodbo, 
stanovanja ji ne dajo

LIPICA – Kobilarna Lipica ima svoje vzpone in padce, predvsem zadnje pa je v slabih štirih desetletjih na svoje oči spremljala zdaj 55-letna Mojca Glavaš, ki je v Lipico prišla daljnega leta 1979: »V času Jugoslavije so Nemci hodili sem na dopust po dva tedna; zdaj pa gredo tisti, ki pridejo na golf, zvečer nazaj domov v Ljubljano,« iskrivo pojasni razliko med minulim in zdajšnjim časom. 
V Lipici se je v dveh desetletjih zamenjalo ducat državnih direktorjev, ki niso našli rešitve za propadajoči zaprti hotel Klub ali druge dejavnosti znotraj Lipice. Tamkajšnja civilna iniciativa za Lipico je pred časom tarnala, da država ne sodeluje z lokalno skupnostjo; toda država slabo ali nikakor ne sodeluje niti z ljudmi, ki so svoj vek preživeli ter delali v Lipici, kot je na primer družina Glavaš.

Izgubili izvršilni spis

Mojca Glavaš v hiši, ki nosi naslov Lipica 16, z možem Hermanom živi od januarja 1986: »Zrastla sem tukaj. Ko smo prišli, je bilo naselje s 120 prebivalci, tudi volili smo tukaj in vse. Odkar je Slovenija, je začelo število prebivalcev padati.« 
Pred njeno hišo, bogato obraščeno z zelenjem, se v ogradi paseta dva lipicanca. Idiličen prizor na kraškem sončku. Nato smo šli proti hiši, v kateri je stanovanje Glavaševih, in z vsakim korakom je bilo manj idile. 
Ko sta se Mojca in mož tu naselila pred 31 leti, je bila hiša urejena. Tri stanovanja so bila polna, a obe sosedi sta zdaj že lep čas rajnki. Težave v lipiškem raju so se začele pred četrt stoletja, ko so se stanovanja po domovini z Jazbinškovim zakonom razprodajala, toda v Lipici ni šlo tako kot drugod. »Stanovanja nisva mogla odkupiti, saj je v stavbi, ki je pod spomeniškim varstvom,« uvodoma pove Mojca. Da, res je, po zakonu je Kobilarna Lipica »kulturni spomenik državnega pomena za Republiko Slovenijo: celotno zavarovano območje Kobilarne Lipica s kultivirano kraško krajino, čredo konj lipicanske pasme ter stavbno in umetnostno dediščino«.

Odvetnik Glavaševe je Miran Škrinjar, ki takole opiše podnajemničino sodno kalvarijo: »Dobila je prvo pravdo za oporekano pravico do neposrednega nakupa stanovanja, ki se je pravnomočno končala pred približno 20 leti. Na podlagi te sodbe je začela izvršilni postopek, ki ni prinesel nobenih rezultatov – med drugim zato, ker se je izvršilni spis izgubil po 20 letih.« Kobilarna bi morala Glavaševi ponuditi nadomestno stanovanje tako po zakonu kot po sodbi – a tega ni priznala ne njej ne nekaterim drugim zaposlenim, nadaljuje Škrinjar. 
»Okoli leta 2012 je kobilarna celo kazala neki interes, da bi uredila zadevo, a Mojca ni mogla do stanovanja. Ta zgodba se nedopustno dolgo vleče.« Zagovornik še enkrat opozori, da primer Glavaševe ni osamljen. 
Lani je ostala brezposelna, zdaj ne dela več v hotelu. Je to edina posledica desetletij pravd? »Radi bi naju vrgli ven,« je prepričana Mojca.

Števec razgnalo, voda po pavšalu

Glavaševa imata lepo urejen in čist prostor – a le do tam, do koder smeta sama urejati. Zdaj manjkajo zaplate ometa na stropu, »parketa niso menjali 30 let, niti ene ploščice niso dali v kopalnico, niso zamenjali oken, mi pa ves čas plačujemo najemnino,« v eni sapi našteje stanovalka. 
Pokaže nam račun za najemnino stanovanja, ki za minuli mesec znaša 164 evrov: »V to je všteta tudi voda, ki jo plačujemo pavšalno, ker je razneslo števec, pa ga niso zamenjali. Le kako vedo, koliko porabim?« se čudi. 
Kategorično trdi, da lastniki stavbe vanjo že dolgo ne vlagajo več: »Odkar zamaka klet, smo zamenjali peč, 700 evrov smo dali za tisto na pelete. In to je četrta peč, ki smo jo dali v stanovanje.«

Sosednji stanovanji sta prazni, streha nad osrednjim bivališčem, tik ob stanovanju Glavaševih, je udrta, odkar so zgoreli tramovi. Občasno pade s strehe kak strešnik. 
»Tega propadanja ne morem več gledati, srce me boli,« pravi Mojca, zaljubljena v Lipico, Lipica pa ji te ljubezni ne vrača. Odkup tega stanovanja je ne zanima, bivanje v njem je iz dneva v dan bolj neprijetno. Beseda ji med pogovorom zastane, da se sliši le hrzanje enega od lipicancev: »Vsi mi rečejo, kakšna dobra lokacija je tukaj, kako je to čudovito.« A lepota ne bo preprečila propada, ki ga Glavaševa niti ne smeta preprečevati, pristojnim pa je malo mar.

To kaže tudi odgovor Kobilarne Lipica na naša vprašanja: »Osebe, ki bi lahko podale odgovore na spodaj navedena vprašanja, danes niso prisotne,« je odgovorila Nataša Pečko Primc iz službe za odnose z javnostmi. Pozvali so nas, naj počakamo, nemara tako, kot čakata Glavaševa? 
Mojca, ki je vmes zaradi situacije z nekdanjimi delodajalci zbolela in ima panične napade, pojasnjuje, da v Lipici kljub prevladujočemu vplivu politike ni enotnega dogovora, kako se dvigniti na pota stare slave. »Vsaka metla, ki pride na novo v Lipico, pometa po svoje: nekaj hoče počistiti, drugega noče ali ne more. V bistvu ni nihče kriv, da bi lahko prav s prstom pokazal nanj,« sklene pripoved Mojca Glavaš sredi propadajoče hiše.