KRANJSKA GORA – Gore in gozdovi so zdaj prelepo obarvani s pisanim listjem in vsak lep vikend zvabijo na tisoče pohodnikov v svoj objem. A vendar je minuli konec tedna le malo manjkalo, da bi se sredi žarečega jesenskega gozda tik pod zelo obljudeno potjo zgodila huda tragedija. V petek popoldne se je pohodnik iz Anglije odpravil iz Kranjske Gore proti Vitrancu. Zaradi obilice jesenskega listja, ki iz nezahtevne poti lahko naredi drseči tobogan, je zdrsnil s poti in se tako hudo ranil, da je le negibno obležal in čakal, da ga bo kdo našel. A čas je tekel, začelo se je mračiti in nihče ni slišal njegovih klicev na pomoč. Ubogi revež je tako ležal vso noč in še skoraj polovico naslednjega dne. Na nadmorski višini 1120 metrov, kjer je bil, se temperature zdaj ponoči gibljejo okoli ničle, kar pomeni, da lahko kdo, ki negibno leži in nima toplih oblačil, zaradi podhladitve tudi umre.
Šele drugi dan zaslišala klic na pomoč
Vprašanje je, koliko časa bi se ponesrečenec še lahko upiral mrazu, žeji in lakoti, če ne bi njegovih klicev na pomoč slišala naključna planinka, ki se je v soboto okoli 14.00 ure s partnerjem vzpenjala proti Vitrancu, vendar po drugi poti. Ta naključna planinka je bila Alenka Vindiš iz Maribora, ki je dramatično doživetje opisala tudi na svojem blogu. »Kakšno srečno naključje, da sva se odločila v soboto iti prav na Vitranc. Najverjetneje sva s tem rešila življenje,« nam je povedala lepotica, ki se je mnogi še spominjamo kot miss Slovenije 1996. Verjetno njen lepotni naziv v tistem trenutku poškodovanemu Angležu niti ni bil najbolj pomemben, se bo pa, potem ko bo uspešno okreval po poškodbi, verjetno s ponosom pohvalil, kdo mu je rešil življenje. Alenka Vindiš je zdaj mama dveh otrok, po poklicu je diplomirana vzgojiteljica, trenutno pa se ukvarja z zavarovalništvom. Veliko se posveča vzgoji otrok in starševstvu, o tem piše tudi blog. Že dlje je navdušena planinka in tako se je kot veliko ljudi to lepo soboto odpravila v gore.
»Šla sva po krajši poti na Vitranc in iz daljave slišala nekakšne klice, kot bi se klicali med seboj. Ko sva počivala in pomalicala, sva jih še večkrat slišala, vendar nisva bila pozorna. Šla sva naprej, in ko sva se za trenutek ustavila, se mi je zdelo, da ni bil klic he,j ampak help (na pomoč),« pripoveduje Vindiševa. Takrat sta ugotovila, da nekdo potrebuje pomoč, in se zapodila proti drugemu pobočju, po gozdu navzdol, kar počez, ne po poti. Bilo je zelo strmo in polno suhega listja. Pridružila se jima je še planinka, ki je ravno prišla mimo, in vsi trije so drveli na pomoč.
Ni mogel do telefona
Ponesrečenca je po 15 minutah lomastenja po gozdu našel Alenkin partner. »Bil je negiben, ves podplut in po glavi ves krvav. Kri je bila črna in zdelo se mi je, da mora že dolgo tam ležati. Prijela sem ga za roke in bile so ledeno hladne. Slekli smo svoje jakne, ga pokrili in mu dali piti,« še vedno pretresena pripoveduje Alenka. Na srečo je bil ponesrečenec pri zavesti in je lahko govoril. Izkazalo se je, da je Anglež in da je tam ležal od prejšnjega dne, njegov nahrbtnik, v katerem je imel telefon, pa se je zagozdil med vejevje 20 metrov više. »Ubogi revež je bil precej zmeden, pa saj ni čudno, po taki poškodbi in po noči, ki jo je preživel na prostem. Govoril je, da je žena odšla po nakupih, vendar se je izkazalo, da je v Sloveniji sam, žena je ostala v Angliji, ker je invalidka. Nekako smo usposobili njegov telefon in v njem našli več njenih esemesov. Skrbelo jo je, zakaj se ne javlja...« še opisuje sobotno reševalno akcijo.
Nihče ga ni slišal
Kmalu po klicu so prišli gorski reševalci, Angleža so z vitlom dvignili v helikopter in ga odpeljali v jeseniško bolnišnico. Čeprav so najprej pomislili, da si je zlomil ključnico, so iz bolnišnice pozneje izvedeli, da si je zdrobil prvo ledveno vretence in da je bil močno podhlajen. Se pa Vindiševa zelo čudi, da ponesrečenca, ki je v samo enem puloverju hudo ranjen preživel noč na prostem, v tem obdobju nihče ni videl niti slišal, saj je vseskozi klical na pomoč.
Na sobotni dan je bilo namreč tam okoli polno ljudi, poleg tega so se, potem ko so gospoda odpeljali, vsi trije odpravili še do poti, s katere je zdrsnil, in tam našli njegovo kapo in fotoaparat. Tudi sledovi zdrsa so bili zelo dobro vidni. »Hvala bogu, da smo ga našli in mu rešili življenje. Vsem nam pa želim, da bi bili malce bolj pozorni na klice koga, ki potrebuje pomoč. Nikoli namreč ne vemo, kdaj se podobno lahko zgodi nam. Si predstavljate, da ranjeni in nemočni ležite nekje sredi gozda in ne veste, ali vas bodo sploh našli?«
