BOHINJSKA BISTRICA – Nekateri so pripravljeni dati roko v ogenj, da je tista ljudska modrost, ki pravi, da so nekoč v bohinjskem kotu živeli medvedi, pa so se potem morali zaradi Bohinjcev, ki so pritisnili tjakaj z željo živeti na enem najlepših koščkov naše deželice, izseliti, popolnoma navadna izmišljotina. O tem, ali je res, kar se govori, ali ne, bomo pametno tiho, a ko se opiha prah s starih zapiskov lovskih kronik s tistega konca, se vidi lepo zapisano, da je prvi medved v bližino Bohinja prihlačal šele tik pred prvo svetovno vojno, leta 1914, in ga je, neprevidnega, nad Črnim vrhom nad Soriškim sedlom ustrelil Petranov z Bleda. Rjavi medved, ki je takrat po poku puške izpustil dušo, je bil pravi rjavi medo, ampak domorodci trdijo, da njegova bridka smrt sploh ne spada v okraj Bohinja. Pa smo šli prekladat papirnate zapiske še naprej in videli, da je naslednji medo, ki je šel v večna lovišča zaradi tacanja po bohinjskem kotu, pod streli padel šele pol stoletja pozneje. Ko je leta 1964 na Voglu pokončal obilnih petindvajset glav živine, je bila na par njegovih kosmatih uhljev razpisana nagrada, ki so jo vkup naštele agrarna skupnost, občina in zavarovalnica. Na skupnem pogonu februarja tistega leta je Anton Zupan ustreli medveda, ki je uničeval živino, kako so naredili z nagrado, pa nam ni uspelo izvedeti. Ker kosmatinec v takratni državi na tem območju ni bil zaščiten tako, kot je dandanašnji, je 15. oktobra 1982 Zvone Novoselec ustrelil še enega, po sedmih letih, oktobra 1989, pa je Jože Hodnik zadnji od bohinjskih članov lovske bratovščine s svojo puško podrl tako imenovanega bohinjskega medveda, ki se je tjakaj priklatil od bogvekod. »Lovska zveza je tiste čase še puščala strele na medveda, zdaj je zaščiten in ga ni smeš ustreliti pa tudi škode ne povzroča več,« pravi danes 76-letni Hodnikov, ki je lovec po duši in srcu. Pred par dnevi se je spet srečal z medvedom, in to tako, po hollywoodsko. Kosmatinec mu je namreč dobesedno poziral pred kamero.
Strmski medved hodi na obisk že peto leto
Peto leto bo, kar k Hodniku, morda zato, ker je trdno prepričan, da ga lovski mojster ne bo počil, na območje Strme nad Nemškim Rovtom, prihaja kosmatinec. »Toliko ga že poznam, da vem, da ni konflikten. Drobnice ne mara, prepričan pa sem, da ima rad čebele oziroma njihov med. Ime sem mu dal kar Strmski medved. To je eden teh medvedov, ki jih starejši medvedi izženejo iz njihovega rajona in tako postanejo popotniki. Iščejo hrano in imajo svoje stečine, pridejo mimo mojega lovskega bivaka, ne zmotijo se niti za pet dni. Tale medo pride vsako leto pod Soriško planino do mojega lovskega bivaka v marcu, ne zgreši niti za en dan.« Hodnikov ima pod bivakom krmilnice za ptice, letos je pokrmil okoli petnajst kilogramov semen in pet kilogramov loja, blizu je tudi krmišče za jelenjad. »Medo obišče ptičje krmilnice, pride se malo pogostit. Po stopinjah se ga da prepoznati, težak je do 150 kilogramov. Teža se določi po velikosti šape, dolžina in širina se izmerita in po tabeli se vidi, koliko je težak. Vem, da se veliko časa zadržuje v južnih bohinjskih gorah, pod njimi se giba do Vogla in do Soriške planine, do Jelovice, do Podkorita in gre tudi čez Savo.«
Lani se je precej prahu dvignilo v bohinjskem kotu zaradi medvedovega poboja nekaj govedi in drobnice pa tudi kakšen čebelnjak jo je skupil, a Hodnik pravi, da to ni delo njegovega kosmatega kolega: »Lani je prišla na naš konec medvedka iz Primorske, imela je dva mladiča. Videl sem enega malega medvedka na področju Volčje jame pod Soriško planino. Drugega so videli lovci na Jelovici. Tista medvedka je potem skupaj z mladičema odšla svojo pot.«
Hodnik trdi, da razloga za preplah zaradi pojava medveda ni. »Meter in petindvajset centimetrov snega je na kraju, kjer imam lovski bivak in krmilnice za ptice. Eno je stolkel s šapo in pojedel seme in loj, vsega skupaj je moralo biti okoli tri kilograme. Potem se je podričal pod smreko in se kobacal ven. Res je bilo videti, kot da je poziral pred mojo kamero, ko je prišel ven, in potem gledal v objektiv. Sem dolgoletni lovec, a kaj takega se mi še ni zgodilo. Že lani sva se z istim medvedom gledala enih osem minut drug drugega, razdalja je bila okoli trideset metrov, potem se je odločil, da gre svojo pot. Tudi tokrat je, po tistem, ko je prišel na plan, šel po svojih opravkih.«
Medveda se ne boji
Izkušen lovec se, kot je razbrati, medveda ne boji. »Medved sploh ni nevaren, medvedka pa je zoprna, ko ima mladiče, ker vedno brani svoj naraščaj. Ko te samec dobi na kilometer v svoj nos, ko zadiši po človeku, se umakne. Le če je ranjen, recimo da so ga pred kratkim dobili v pest divji prašiči, zna biti malce nevarno. A panike ni treba zganjati,« trdi Jože Hodnik in šegavo povzame: »Midva se že dobro poznava, lahko gre spat celo v moj lovski bivak, če hoče.«
