FOTO: Mati in hči le še 30 metrov od katastrofe

VELIKA NEDELJA – Ker nekdanji rudnik ni ustrezno saniran, se tla v Prlekiji vdirajo ter ogrožajo številne domačije in vikende. Mnogi se sprašujejo, ali bodo cele družine končale v rudniških jaških. Država ne ukrepa, češ da plazu ni povzročil nekdanji rudnik, občina pa trdi nasprotno, in sicer tisto, kar je vsem jasno: da se zemlja ne bi premikala, če nekoč tod ne bi bilo rudnika.

V minulih letih se je ob obilnejšem deževju in nalivih na območju Prlekije sprožilo veliko manjših in večjih plazov, ki grenijo življenje lastnikom zemljišč, nekaterim ogrožajo nepremičnine in celo življenja. Daleč najbolj so ogroženi prebivalci zgornjega dela vasi Vičanci pri Veliki Nedelji v občini Ormož.

Na udaru sta še posebno trgovka Jasna Vlašič in njena hči Jasmina, ki živita tam, kjer plaz počasi odnaša vse pod seboj, kjer se zemlja in vse, kar je zraven, preprosto pogreza. Osrednje plazišče se je do njune nove hiše približalo že na manj kot 30 metrov. Grozljivo je živeti v nenehnem strahu, kdaj boš skupaj s hišo zgrmel v brezno. Na območju, kjer je več stanovanjskih hiš in vikendov, za plazenje, kot kaže, nista kriva deževje in narava, temveč človeška roka. Pod Vičanskim hribom in vse tja do Podgorcev je bil do 15. novembra 1958 rudnik rjavega premoga, ki ga po zaprtju niso ustrezno sanirali. To se zdaj maščuje ljudem, ki tam živijo.

Po razpoki 
se vse ugrezne

Čeprav se mama in hči ter še mnogo drugih domačinov že leta bojujejo, jih očitno nihče ne jemlje resno. Nekateri se iz njih celo norčujejo. Doslej bi bilo lahko že vse urejeno, če bi le bilo nekaj dobre volje. Ker te ni bilo, je zemeljski plaz vse bližje vsaj petim hišam v Vičancih. Četudi so minila že skoraj štiri leta od sprožitve plazu, se pri reševanju problematike ni zgodilo skorajda nič. Država je sanacijo prevalila na občino, tam pa razmišljajo o vložitvi tožbe proti državi.

S kupom dokumentacije, klici na pomoč številnim uradnim službam in institucijam, ki niso obrodili nobenih sadov, na svojem domu na Vičanskem vrhu, ki stoji slabih 30 metrov od podora, Jasna Vlašič ne more razumeti, kako je odgovornim v državi malo mar za človeška življenja. Povedala nam je, da jima je občina Ormož že ponudila nadomestno hišo, a da tja ne gresta: »Gre za staro, dotrajano in plesnivo hišo, kamor se ne moreva preseliti, zaradi hčerinih težav z astmo tam ne moremo živeti. Prav zaradi tega smo se preselili sem in zgradili novo hišo. Zahtevamo torej le enako hišo ali pa odškodnino za celo parcelo, kjer smo imeli še vrt in trte,« je upravičeno odločna Vlašičeva. »Doslej naša občina, državni organi in drugi, ki smo jih o tem obvestili, niso storili skoraj nič. Plaz se medtem čedalje bolj približuje našim hišam. Živeti v nenehnem strahu, kdaj bomo zgrmeli v to brezno, je grozno. Plazenje se namreč ni umirilo in niti pomisliti si ne upamo, kaj se lahko zgodi ob večjem neurju, ki bi vse skupaj še pospešilo,« se boji Jasna Vlašič.

Kot se spominjajo domačini, se je plazenje prvič pojavilo leta 2013, ko so v vinogradu Stanka in Danice Hanželič ugotovili, da podzemlje požira hrib: kubiki zemlje, trta, drevje, sohe, ograja so na lepem izginjali. Izginilo naj bi vsaj 6000 kubičnih metrov zemlje. In od takrat se tako rekoč vsak dan dogaja, da se čez noč pogrezne del hriba. Domačini razlagajo, da se najprej naredi razpoka, dolga tudi do 30 metrov, potem pa se vse skupaj ugrezne za več deset metrov.

»Ne gre za navaden plaz, saj vse izgine v globino,« nam je razlagala Jasna Vlašič, ki si je pred leti s hčerama na tem območju uredila domovanje. »Želela sem živeti v naravi in smo zato zapustile blok, beton, asfalt in mestni vrvež v Ormožu. Takrat ni bilo nič znanega o kakšnem plazenju. Tudi ko se je začelo, sem še vedno upala, da se bo stanje umirilo. Žal se ni,« dodaja sogovornica, ki jo je tako kot druge sosede strah, da se ne bi pogreznili še njihovi domovi, kajti plazenje se vse bolj približuje hišam. Enako je z domom Slavka in Dragice Plohl in še z nekaterimi, ogroženih je več vikendov in vinogradov. Rok Drinovec si je denimo kupil vinograd in parcelo, ki ju ni več, saj se je že vse pogreznilo.

Popuščajo 
rudniški tramovi?

Vlašičevi in drugi krajani na Vičanskem vrhu predvsem ponoči poslušajo pokanje v svoji bližini. Ker se je najprej začelo dogajati na kraju, kjer je bil nekoč vhod v rudnik, so prav vsi prepričani, da je ugrezanje povezano z njim, ker da po nekaj desetletjih, odkar je rudnik zaprt, začenjajo popuščati tramovi, ki so držali rove. Starejši se spominjajo, da rudnik, tudi ko je deloval, nikoli ni bil varen, ves čas so spopadali z vdori vode, slabim prezračevanjem, zdaj pa vse skupaj čutijo tudi tisti, ki takrat še rojeni niso bili. Kljub vsemu jih še nihče ni nikoli seznanil s tem, kaj se dogaja.

Rudarski inšpektor je ugotovil, da zakon o rudarstvu ne velja za odpravo posledic naravnih in drugih nesreč na območjih, kjer so na način in pod pogoji, ki jih določa zakon o rudarstvu, rudniki zaprti. Premogovnik Podgorci – Vičanci je bil zaprt v skladu s takrat veljavno rudarsko zakonodajo, zaradi česar inšpektor nima pristojnosti za ukrepanje v konkretni zadevi, so zapisali v službi za odnose z javnostjo Inšpektorata RS za infrastrukturo. Naj se ogroženi državljani obrnejo na zakonodajalca, ki je spisal takšen zakon...

Na ministrstvu za okolje in prostor so odgovorili, da dogajanje na območju opuščenega rudnika ni posledica rudarjenja. Ormoški župan Alojz Sok se ne strinja: »Plaz na Vičanskem vrhu je po trditvi domačinov posledica rudarjenja na tem območju po drugi svetovni vojni. Država pa trdi, da gre za naravno nesrečo in da ga je zato dolžna sanirati občina. A sploh ne gre za plaz, ampak udor zemlje, saj je nastala udornina in nikjer ni odvečne zemlje. Občina plazu ne more sanirati, saj nima sredstev. Država oziroma zaposleni na MOP pa se sprenevedajo.«