FOTO: Marija na odru, domačija v ognju

LESKOVEC V PODBORŠTU – »Prijatelj je tisti, ki stoji ti ob strani, ko je v življenju najbolj hudo. V stiski pomaga, v težavah te brani, vedno v pravem trenutku poda ti roko...« Tako je v svoji pesmi, ki je izšla v zbirki Moje pesmi ali Mati Zemlja, zapisala pesnica Marija Bajt iz Murenc pri Šentjanžu oziroma iz Leskovca v Podborštu, kot se uradno imenuje zaselek v sevniški občini.

Tudi v soboto zvečer se je 56-letna Marija ukvarjala s poezijo. Na kulturni prireditvi v Šentjanžu, ki jo je organiziralo Kulturno društvo Budna vas, je prebirala svoje pesmi o maju in ljubezni. Preden je odšla od doma, je popoldne s hčerko Faniko še žagala drva, 89-letna tašča jih je zlagala v skladovnico. Potem je pomolzla kravo, zaprla kokoši in se odpeljala na nastop v Šentjanž.

Požar opazili sosedi

S seboj je vzela vnukinjo, vnuk pa je ostal doma pri prababici. Kajti tega večera se je tudi Fanika, ki je vedno doma in samo dela in gara, na prigovarjanje prijateljic odločila, da gre na praznovanje rojstnega dne na bližnji Kal. Doma je z babico ostal tudi 37-letni vnuk Andrej. Pravnuk se je naveličal biti doma in jo je mahnil k bližnjim sosedom Povšetovim. Aleš Povše, ki je raznašalec Slovenskih novic, je bil začuden, da je fant tako pozno prišel k njim. To je bilo nenavadno. Še bolj pa to, da njihov domači pes nikakor ni nehal lajati. Pa so pri Povšetovih pomislili, da je kdo od Bajtovih prišel po potepinskega fantiča. Ko so stopili na dvorišče, so zaslišali pokanje in zagledali požar, ki je požiral sosedovo gospodarsko poslopje. Aleš je takoj poklical na pomoč in stekel k sosedovim. Najprej je umaknil traktor, nato pa pogledal v hišo. Starejša Marija Bajt ni nič slišala in ni vedela, kaj se dogaja zunaj. Je pa njen vnuk Andrej stekel ven, umaknil moped, v grozi opazil, da zublji že oblizujejo hišo, zato je panično stekel nazaj v hišo in poskušal odtrgati del okna. Pri tem se je opekel in porezal, tako da so ga odpeljali v bolnišnico.

Odločale sekunde, ne minute

Takoj so prihiteli sosedje in gasilci. Še sreča, da so pred tremi leti s pomočjo krajevne skupnosti in občine uredili to cesto, ki je sicer ozka, a dovolj široka, da so po njej lahko zapeljali gasilci s cisterno. Predsedniku krajevne skupnosti Boštjanu Krmelju so takrat nekateri očitali, da je škoda denarja za cesto, ki vodi le do dveh hiš, zdaj se je to izkazalo za dobro potezo. Gasilci iz Šentjanža, Sevnice in Krmelja gospodarskega poslopja, v katerem je bilo vse, od cistern, kosilnic, mlinov, preš, starih in novih, pa vse orodje do poslednjih vil, grabelj, kos, niso mogli več rešiti. Trudili so se obvarovati hišo, in kot je pojasnil predsednik PGD Šentjanž Boštjan Repovž, so bile v igri sekunde, ne minute. Iz hleva so odpeljali kravo, ki se je zastrupila z dimom in zdaj čakajo, ali bo preživela ali ne, pa kokoši, tudi mačke so se razbežale, vse drugo, vključno s senom in drvmi, pa je zgorelo. Ena od sosed je takoj poskrbela za priletno Marijo in jo odpeljala iz hiše. »Ko me je vodila po cesti, sem se ozirala in gledala, kako se razplamteva požar in nam uničuje vse, kar smo spravili skupaj v vseh teh letih,« pripoveduje. Soseda jo je rotila, naj za božjo voljo ne gleda nazaj, ker ji bo še težje pri srcu.

Medtem ko je doma gorelo, se je kulturni večer končal in Marija je prejela klic gasilskega poveljnika. Sporočal je, da doma gori. Dve prijateljici iz društva sta jo naložili v avto in odpeljali domov. Ni vedela, kaj gori, ali so koga odpeljali, in ko je prišla domov, je povsem okamnela. Podobno se je dogajalo na Kalu, kjer naj bi se Fanika veselila v družbi prijateljev. Tam še signala ni, tako da je imela res srečo, da je stala na taki točki, da jo je dosegel klic. »Takoj pridi domov,« ji je nekdo govoril. »Kaj pa je?« se je čudila. »Gori!«

Niso pustili, da plača

Sedla je v avto in odhitela domov, a takrat so na križišču že usmerjali promet, da so gasilci vedeli, kam, in da jim na že tako ozki cesti nihče ni delal gneče. Tudi Fanike niso spustili naprej. »Nisem vedela, kaj gori, je kdo zgorel, kaj je z mamo, bratom, otroki in staro mamo,« se solze ulijejo Faniki. Kar tam je pustila avto in čez travnike stekla proti domu, od koder se je vil sajast dim. Prvi trenutek je sledilo olajšanje, da se nikomur ni nič zgodilo, potem pa občutek krivde, da je odšla od doma.

Zdaj, dva dni po tem, ko je požar upepelil njihovo gospodarsko poslopje in vse, kar je bilo v njem, so tri ženske, tri vdove, ki poskušajo po najboljših močeh gospodariti na Bajtovem, občasno povsem obupane, saj je uničeno imetje rodov, ki so tu gospodarili. Spet drugič pa hvaležne gasilcem in sosedom, da jim je ostala streha nad glavo, da imajo varen in topel dom, da imajo drug drugega. In da imajo prijatelje, ki čutijo z njimi. Eden od takih je prav gotovo Aleš Povše, ki je tudi tega dne, ko smo bili pri njih, potrkal na vrata in povprašal, kako so kaj in ali kaj potrebujejo. Marija, ki je bila zaposlena v Kmečki zadrugi Sevnica in zdaj čaka na upokojitev, nam je s solzami v očeh pokazala nova držala za grablje in kose, po katera se je zjutraj odpravila v trgovino kmečke zadruge. »Niso pustili, da jih plačam, kar dali so mi jih,« je hvaležna za pomoč. In spet smo na začetku zgodbe in pri njeni pesmi, ki pravi, da je prijatelj tisti, ki ti v stiski pomaga in pravem trenutku poda roko.