FOTO: Marija devica, Magdalena za spotiko

V ljudski predstavi je Vatikan trdnjava moških. Upravičeno ali ne? Kljub temu da že (skoraj) dve tisočletji na Petrovem stolu sedijo izključno moški (če zanemarimo domišljijsko legendo o papežinji Ivani), je dejstvo, da so Katoliško cerkev pomembno zaznamovale tudi ženske. Z osrednjim božjim likom Jezusa Kristusa je malone poravnana njegova mati Marija. Poleg epiteta Mati Božja ji pripada še nič manj pomemben Mati Cerkve.

Iskanje vloge ženske v Cerkvi

Marija je v ljudskem češčenju najbolj zaznamovana s praznikoma velikega (15. avgusta) in malega šmarna (8. septembra). Slavljenje Marijinega vnebovzetja sega že v apostolske čase, medtem ko drugi zaznamuje Marijin rojstni dan. Marija je priprošnjica v molitvi in zavetnica narodov, tudi slovenskega. O Marijinem simboličnem pomenu govori tudi to, da je Mariji – ob tem, da je svetovni dan miru – posvečen 1. januar: »Prvi dan leta, s katerim začenjamo novo koledarsko leto in pri bogoslužju prosimo za Božji blagoslov, je posebej posvečen Mariji oziroma njenemu Božjemu materinstvu.«

Drugi ob Jezusu simbolno močan ženski lik je Marija Magdalena. V bolj mračnjaških obdobjih cerkvene zgodovine ženskomrzci niso izbirali načinov, da bi jo moralno razvrednotili, še najraje so jo razglašali za spreobrnjeno prostitutko. Skoraj zanesljivo je bila iz rivalskega ljubosumja očrnjena že pri (vsaj nekaterih) apostolih, ker je pri Jezusu imela posebno mesto. Častilci Marije Magdalene pa so po drugi strani v njej iskali domnevno Jezusovo ženo in celo mater njunih otrok.

Kakor koli že, papež Janez Pavel II. je v iskanju prečiščene vloge žensk »pri Kristusovem poslanstvu in poslanstvu Cerkve« jasno ovrednotil posebno vlogo Marije Magdalene kot »prve priče, ki je videla Vstalega, in prve glasnice, ki je apostolom oznanila vstajenje Gospoda«. God svete Marije Magdalene, ki ga Cerkev obhaja 22. julija, je papež Frančišek 3. junija lani z dekretom uvrstil med praznike, ki veljajo za celotno Cerkev, tako da »se odločitev umešča v sedanji cerkveni kontekst, ki zahteva bolj poglobljen premislek o dostojanstvu ženske, novi evangelizaciji in veliki skrivnosti božjega usmiljenja«. Papež je to odločitev sprejel v okviru jubileja usmiljenja, da bi izpostavil »pomembnost te ženske, ki je pokazala veliko ljubezen do Kristusa in ki jo je Kristus zelo ljubil«.

V slovenski cerkvi manj žensk

Katoliška cerkev je leta 2013 štela 415.792 škofijskih in redovnih duhovnikov ter 54.559 redovnikov brez duhovniškega posvečenja, medtem ko je bilo vseh redovnic 682.729. Po tem merilu je Cerkev bolj ženska kot moška družba. Precej drugačna razmerja, v ženski minus, veljajo v Sloveniji, kjer smo omenjenega leta imeli 1055 škofijskih in redovnih duhovnikov skupaj, 30 diakonov, redovnic pa 498, torej niti za polovico moških. Kako pa je s porazdelitvijo vatikanskih služb med spoloma?

Šele leta 1915 so pod papežem Benediktom XV. zaposlili prvo žensko, floristko Anno Pezzoli, ki je skrbela za okrasitve papeških sprejemov, bazilike in trga. Ženske z visokošolskimi diplomami so začeli zaposlovati leta 1929, največ v knjižnici. Po drugem vatikanskem koncilu so z zadržano postopnostjo zaposlovali vse več žensk na vse več delovnih mestih. Papež Pavel VI. je leta 1967 imenoval Avstralko Rosemary Goldie kot prvo žensko na kak vodilni položaj, in sicer za podsekretarko papeškega sveta za laike. Papež Janez Pavel II. je na čelo papeške akademije za arheologijo imenoval Letizio Ermini Pani, kmalu za njo pa redovnico Enrico Rosanno za podsekretarko kongregacije za kler

Ženski sindikat v Vatikanu

Vrata vatikanskih služb so se ženskam širše odprla šele s papežem Frančiškom. Zaupa jim tudi vodilna mesta, tako je leta 2014 predsednica papeške akademije družbenih znanosti postala britanska sociologinja Margaret Archer. Vatikanske muzeje prvič v zgodovini vodi direktorica, umetnostna zgodovinarka Barbara Jatta. Zaposlenih žensk je že toliko, da so za zastopanje svojih posebnih interesov ustanovile združenje Donne in Vaticano, po naše Vatikanske ženske. Združuje blizu 60 pristopnic, kar je slaba desetina vseh 750 potencialnih članic, h katerim so prištete tudi upokojenke. Predsednica združenja je Tracey McClure, dolgoletna novinarka Radia Vatikan. Malce presenetljiva, ali pa tudi ne, kakor se vzame, je njena izjava, da je Vatikan med redkimi državami, kjer sta moški in ženska za enako delo tudi enako plačana. Ženske predstavljajo 19 odstotkov vseh zaposlenih pri Svetem sedežu, z visokošolsko diplomo jih je 40 odstotkov. Za kurijo opravljajo različna dela, med drugim so pravnice, računovodkinje, restavratorke, zgodovinarke, arhivistke, novinarke itd.

Kljub vsemu so pri Svetem sedežu ženske še vedno manjšinska delovna sila, a njena moč kar hitro narašča, o čemer govorijo podatki, da so leta 2004 zaposlovali 194 žensk, sedem let pozneje 288, leta 2014 pa že 371.

V Vatikanu je zaposlenih tudi nekaj Slovenk, po naših podatkih zaseda najvišji položaj 42-letna dr. Nataša Govekar iz Šempetra pri Gorici. Že dobro leto je direktorica teološko-pastoralnega oddelka vatikanskega tajništva za komunikacijo.

Cerkev iz dveh korenin

Vloga žensk v Cerkvi in družbi je pod zdajšnjim papežem tudi zaželena tema javnega razpravljanja. Proces povečevanja prisotnosti žensk v socialnem, ekonomskem in političnem življenju na lokalni, narodni in mednarodni ravni ter tudi cerkveni je koristen, pravi Frančišek: »Ženske imajo polno pravico, da se aktivno vključujejo v vsa okolja, in njihovo pravico je treba potrditi in zaščititi tudi prek pravnih sredstev povsod, kjer je to treba.« Prepričan je, da se prispevka žensk se ne sme omejiti samo na srečanja med samimi ženskami: »Dialog je pot, ki jo ženska im moški morata opraviti skupaj. Danes je bolj kot kadar koli prej treba, da so ženske navzoče. Ženska s tem, da poseduje posebne karakteristike, lahko ponudi pomemben prispevek k dialogu s svojo sposobnostjo poslušanja, sprejemanja in velikodušne odprtosti do drugih.«

Italijanska filozofinja Paola Ricci Sindoni vidi Cerkev, zloženo iz dveh velikih korenin: petrinske in marijanske. Petrinska je »korenina reda, moči, vodenja«, medtem ko je marijanska »korenina premišljevanja, skrbi, izročanja, negovanja človeških odnosov«. Ženske imajo po njenem svoje funkcije znotraj Cerkve, ki jih je treba bolje ovrednotiti, saj so v prvih krščanskih skupnostih imele aktivnejšo vlogo pri vodenju cerkvenega življenja, čeprav ne vemo natančno, »kakšna je bila ta vloga in kako so opravljale svoj diakonat«.

Frančišek je z ustanovitvijo študijske komisije o diakonatu žensk (2. avgusta lani) dal izjemen zgled, da je ženskam znotraj Cerkve nujno prisluhniti, tudi ko gre za žensko duhovništvo. Ricci Sindonijeva je ob tem spomnila, da v mnogih skupnostih primanjkuje duhovnikov in tam ženske laikinje ali redovnice »opravljajo zares pomembno delo in prav je, da se tudi to prizna in ovrednoti«.