Statistika, ob kateri bo tiste, ki so se znašli pred roko pravice pred katerim od sodišč z območja Višjega sodišča v Mariboru (torej njegovih okrajnih in okrožnih sodišč), stisnilo pri srcu. Pravnika mlajše srednje generacije dr. Andraž Teršek in dr. Jurij Toplak sta v skupni študiji ugotovila, da je verjetnost kršitve človekovih pravic ali ustavnih pravic v Mariboru kar 40 odstotkov večja kot v Ljubljani, štirikrat večja kot v Kopru in šestkrat večja kot denimo v Celju. Odziv predsednika Vrhovnega sodišča Damijana Florjančiča: »Ni razlogov za ukrepanje.« Minister za pravosodje Goran Klemečič pa: »Nimam pristojnosti.«
A gremo lepo po vrsti. Ustavni pravnik z Evropske pravne fakultete Teršek in Toplak, predstojnik mariborske katedre za ustavno pravo, sta analizirala odločbe Ustavnega sodišča RS v zadevah ustavnih pritožb, v katerih je sodišče v obdobju enega leta, od 1. junija lani do 30. junija letos, ugotovilo kršitve človekovih pravic. Prispevek sta pred dnevi objavila v strokovni reviji Pravna praksa in poudarila, da so to zgolj primeri ugotovljenih kršitev človekovih pravic.
Za lažje razumevanje: samo del tistih, ki jim sodijo, se odloči pravico poiskati na ustavnem sodišču, pa tudi to vzame v obravnavo le del zadev. Zato to najbrž še zdaleč niso vse ugotovljene kršitve. Teršek in Toplak sta analizo sklenila z besedami: »Sodnice in sodniki bi se morali ukvarjati s tem in z osredotočenim preprečevanjem, da bi sleherna kršitev ustavnosti ali ustavnih pravic in svoboščin postala sestavni element sodniške odločitve. Ravnodušnost do teh vprašanj, odnos do njih kot do gole statistike ali sklicevanje na statistiko kot argument v prid kakovosti dela sodišč se nama zdi očitna in povsem napačna pravniška in sodniška drža, ki že pri temeljih spodkopava ustavno strukturo pravne države in sistemski smoter sodniške funkcije.«
Seznamov sodnikov ni
Ker so nas ugotovitve presenetile, smo želeli izvedeti, ali bo novi predsednik vrhovnega sodišča Damijan Florjančič kakor koli ukrepal in zaprosili za imena sodnikov, ki so v tem letu največkrat kršili človekove pravice. Ugotovitve so očitno presenetile tudi Florjančičeve sodelavce, saj odgovora v enem dnevu niso bili sposobni pripraviti, češ da so vprašanja preobsežna.
Proučevali so od petka do srede in ugotovili: »Enoletni vpogled v statistične podatke ustavnega sodišča glede ugotovljenih kršitev ustavnih pravic v sodnih postopkih ne more biti relevantna podlaga za takojšnje in daljnosežne zaključke glede delovanja posameznih sodišč ali celo posameznega sodnika.« Seznamov sodnikov, kršiteljev človekovih pravic, pa menda sploh nimajo. Florjančič je bolj kot do sodnikov kritičen do razkritih podatkov, zato »ne vidi nobenih razlogov, zaradi katerih bi bilo potrebno kakršno koli dodatno ukrepanje na podlagi posameznih časopisnih ali drugih člankov v strokovnih revijah, ki izhajajo le iz specifičnega ali ožjega zornega kota, usmerjenega v delovanje sodstva oziroma sodišča, saj se za krepitev kakovosti delovanja sodnega sistema že sicer izvaja vrsta sistemskih ukrepov znotraj sodstva samega«.
Minister brez pristojnosti
Ali lahko po razkritih podatkih tistim, ki se pred roko pravice znajdejo na mariborskih sodiščih, zagotovi, da so pred zakonom enaki tistim (kot veleva ustava), ki se denimo znajdejo na ljubljanskem sodišču, pa smo spraševali pravosodnega ministra Klemenčiča. Očitno gre za zahtevno vprašanje, saj tudi on ni bil sposoben odgovoriti v istem dnevu, ampak smo odgovore na petkova vprašanja dobili šele v sredo. Ampak brez konkretnega odgovora. Minister nima mnenja, ampak javnosti sporoča: »Kot gotovo veste, ministrstvo za pravosodje, tako kot v vseh demokratičnih državah, ki temeljijo na delitvi oblasti – nima pristojnosti pri imenovanju ali razreševanju sodnikov, spremljanju oziroma nadzoru vsebinskih odločitev v konkretnih primerih oziroma konkretnih sodnikih. To je v domeni Sodnega sveta in instanc znotraj sodne veje oblasti.«
Glej, no, kdo se oglaša
Na svojem profilu na facebooku se je bolj konkretno odzval dolgoletni dekan mariborske pravne fakultete Šime Ivanjko. Med drugim se sprašuje, »ali so k temu odstotku kršitev v Mariboru prispevale neutemeljene ovadbe in neobičajni postopki proti Francu Kanglerju, o katerih toliko beremo v medijih. Menim, da bi prebivalci območja, na katerem deluje omenjeno sodišče, bili vredni tega pojasnila.«
Ker pa je imel Ivanjko toliko desetletij v rokah škarje in platno izobraževanja mariborskih (in širše slovenskih) pravnikov, gotovo so med njimi številni danes sodniki mariborskih sodišč, bi bilo morda bolje, če bi pojasnil, čemu je njihovo poznavanje ustave in človekovih pravic tako skromno.
Strokovnjak, s katerim smo se pogovarjali, nam je odgovoril na Ivanjkovo vprašanje. Takole pravi: »Kršitve iz Kanglerjevih postopkov v to statistiko niso vštete, ker jih je odpravilo že vrhovno sodišče. Če bi prišteli še te kršitve, bi bila statistika za mariborsko sodišče še slabša.«
