LJUBLJANA – »Kaj si ti ja nor?!« je po skoraj dveh mesecih vzkliknil 54-letni Rok Šavorič, Mariborčan, ki ga je julija oplazila neverjetna sreča. Še zmeraj je vzhičen. Njegov obraz je bil vidno sproščen in zadovoljen. Ne more pozabiti na čas pred koncem poletne Terne, nagradne igre v Slovenskih novicah, ko ga je kot strela z jasnega presenetila novica, da je bil podeljen glavni dobitek!
Spomnimo: bralci Slovenskih novic ste se med več kot 12.000 nagradami potegovali tudi za stanovanje v središču Ljubljane. Tako mogočne nagrade slovenski mediji menda še niso podarili.
Tri enake hišice
Stanovanje je po srečnem razpletu dobil 54-letni Šavorič, nekdanji nogometni igralec, otrok NK Maribor, ki pa je v petnajstletni karieri najmočnejši pečat pustil v primorskih ligaših, pri Kopru, Izoli in Piranu.
Komercialist po poklicu, ki je v vzhodni Sloveniji zastopnik za znano italijansko kavo, je bil tistega srečnega dne službeno v Ljubljani. Med čakanjem na stranko si je privoščil najboljši par: skodelico kave in izvod Slovenskih novic. Da je bil ta izvod tako usoden, takrat seveda še ni mogel vedeti. Da se je v njem skrivalo stanovanje, je izvedel, ko je popraskal po nalepki na naslovnici v tistem uzrl tri enake hišice, simbolčke, ki so se svetlikali v njegovem naročju.
Po nekaj globokih vdihih je hotel srečno novico najprej deliti s svojo ženo Nevenko. Poklical jo je in obvestil: »Stanovanje sem zadel!« Ker je Mariborčan dokaj šaljive sorte, mu sprva ni verjela: »Saj se šališ, kajne?«
Vriski v avtu
Pa se ni šalil, še več, takšnega darila, kot ga je svoji ženi prinesel takrat s službene poti, najbrž ne bo nikoli več. Za takšne trenutke se splača živeti. Takšne, pravijo, doživimo menda le enkrat, če sploh.
Tudi zato je treba ostati trdno na realnih tleh. Marsikomu je že zmešalo glavo. Očetu dveh sinov, 24-letnega Nika in 19-letnega Jana, ne bo, ni takšen. Sreča mu pač ne more zavozlati življenja. Tudi zato, ker si jo je zaslužil, prislužil. Rok ljubi življenje in življenje ga osrečuje, nagrajuje.
Zato je v tistem deževnem dopoldnevu, ko se je prav počasi vozil v Ljubljano, še večkrat zapovrstjo zavriskal: »Pa kaj si ti ja nor?!«
No, pred dnevi je slednjič le parkiral. Na parkirišču pred vhodnimi vrati svojega novega stanovanja v prestižni soseski Zupančičeva jama. Dež pa je še kar kapljal. Nekoč zadnji vezni, štirka, kot so rekli takšnim nogometnim bojevnikom, je jadrno smuknil pod nadstrešek.
Ko se je vzpenjal po stopnišču, so mu misli švignile k zadnjim fantastičnim dosežkom slovenskega športa. Svoj NK Maribor spremlja Rok tako in tako že od nekdaj, prijateljuje tudi z asi, kot sta Kliton Bozgo in Marinko Galić, zvesto hodi na tekme Mariborčanov, v Ljudskem vrtu je bil tudi zadnjič, ko so vijoličasti remizirali proti moskovskemu Spartaku. »Kaj si ti ja nor?!«
Ko se je vzpenjal po stopnišču navzgor, seveda ni mogel niti mimo naših košarkarjev. »Pa saj to ni normalno, pa taka mala nacija smo!«
Mirna soseska s parkom
Naš srečni Štajerec je iz žepa potegnil šopek ključev. Bil je pred vrati svojega novega stanovanja. Njegovo ime je ne nazadnje vpisano tudi že v zemljiški knjigi, vse je urejeno. Le še nasmehnil se je: »Joj, koliko ljudi me še vedno treplja zaradi Terne!« Pa še nekaj: »Nekaj časa sploh nisem mogel do svojih Slovenskih novic! Zaradi sreče, ki naj bi se me držala, so mi časopis kar pulili iz rok, zatem pa zaman preverjali, ali se pod nalepko skriva kaj nagradnega …«
Ključavnica je glasno zarožljala. Ključi Terninega stanovanja so se zavrteli in vrata so se odprla. Rok se je radovedno razgledoval. Ponosno je zakorakal od enega pa tja do drugega pobeljenega zidu. In še enkrat. V naslednjem trenutku je že gledal skozi okno. Opazil je mirno sosesko s parkom, razraslimi krošnjami dreves, s katerih bo listje že kmalu odpadlo. In prišla bo zima. Ko bo Zupančičevo jamo pobelilo in grel bo radiator. Takrat bo Štajerec v Ljubljani zrl tja v daljavo in premišljeval o sreči, ki ga je poleti v obliki Terne tako močno in nenadno doletela. »Ja, kaj si ti ja nor?!«
