FOTO: Mangart ovčicam pomahal v slovo

STRMEC – Za teden dni podaljšana pašna sezona na Mangartu se je končala, štirje meseci so minili, pastirji pa so se z zadovoljstvom odpravili nazaj v dolino. Pospremili so jih radovedni turisti in domačini. Za sedem pastirjev, združenih v pašno skupnost, je sobota minila v znamenju praznovanja. Po mesecih visokogorske paše tam, kjer je greh, če greha ni, pod budnim očesom očaka Mangarta, ki se z 2679 metri vzpenja nad Logom pod Mangartom, so svoje ovčice in koze pospremili nazaj domov v Bovec.

Pričakal nas je Bernard Cuder, siva eminenca pastirjev in vrhunski alpinist, nam že na začetku, ob naši opazki, kako to, da niso pastirji ločili drobnice že prej, da vedeti, kdo je tukaj glavni. Ob tem se nam njegov sin Tine, ki je od očeta prevzel ovčarski posel, samo nasmehne.

Žvižgi, vzkliki in odmev zvoncev

Pod taktirko Jožefa Hosnerja - Pepija in mlekarja Blaža Kravanje, ki sta se postavila na čelo črede, smo krenili na pot. Med drvenjem po klancu navzdol mimo plazu, ki je pustošil pred 12 leti, prečkanjem najvišjega mostu v naših Julijcih, kmalu pridemo do vasice Strmec, kjer nas pričaka pastir Branko, ki je svoje ovce pred nami odpeljal pod varno okrilje doma. Malce posedimo, poklepetamo in fantje za začetek dneva na plan prinesejo okrepčitev. Seveda je en kratek štamperl šnopsa pomagal, da smo kmalu nadaljevali proti Logu. Ura je bila že krepko čez osmo, ko smo bili na prometnici, ki povezuje Bovec s svetom. Ni dolgo trajalo, ko se je za nami nabralo nekaj vozil in avtobusov, potniki pa so nas – po tistem, ko jim je uspelo priti mimo – z navdušenjem in fotoaparati pričakali ob cesti v vasi. Glasni kriki, žvižgi, ki so usmerjali živali in zven zvoncev, obešenih okoli vratu vodilnih koz, so odmevali po cesti, ljudje pa so prihajali na plan, da pozdravijo pastirje, ki so se po štirih mesecih odpravljali nazaj domov. Moji sumi, da tako huronsko vpijejo samo zato, da jih opazijo, so se kmalu izkazali za resnične. Ni bilo treba dolgo čakati, ko nas na verandi hiše s kozarci v roki in steklenico žgane pijače pričaka Mica Mlekuž, katere družina je bila v preteklosti prav tako povezana z ovcami in Mangartom.

Med počitkom so pastirji na dan privlekli nove zaloge hmeljskega napitka in ognjene vode. Ena pločevinka je prišla tudi v moje roke, zraven pa so mi porinili še palico. »Pojdi zdaj na travnik in poskrbi, da živali ne pobegnejo nazaj na cesto,« so bile besede Tineta. Brez ugovarjanja zagrabim pivo in palico ter se pomešam med drobnico, ki je veselo grabila po travi. Kmalu sem ugotovil, da so mi kot prišleku dodelili nehvaležno opravilo, medtem ko so sami lepo posedli ob cesti in malicali. Ob tem sem dobili v vednost nauk, da počitka ne potrebujejo oni, ampak se morajo ovce in koze popasti.

Čreda ovac motila Ljubljančana

Topot parkljev, blejanje ovac in koz sta se kmalu spet razlegala ob reki Koritnici in odmevala od gora. Za nami pa se je spet nabrala kolona vozil. Navdušeni turisti in domačini so kar tekmovali, kdo bo posnel bolj zanimive fotografije, medtem pa se je vozniku v audiju A4 z registracijo LJ-ML-236 utrgalo in je brezglavo začel hupati tja v tri dni ter se po nepotrebnem razburjati in groziti s policijo. To mu ni nič kaj prida pomagalo, saj se čreda ni imela kam umakniti, tako je moral, kot vsi preostali, počasi vztrajati v koloni vse do utrdbe Kluže, vpete v ozko dolino. Ne, nismo iskali starodavnega zaklada, ki naj bi bil zakopan tam nekje, ampak je bil na vrsti nov počitek. Še preden je Pepi, najstarejši med nami, načel zeleno pločevinko, je nad privrela marsikatera krepka in sočna beseda, namenjena tistemu neučakanemu Ljubljančanu.

Ko si je dal duška, je pivo zvrnil, kakor da bi steklo v suho zemljo. Sicer je treba priznati, da je to teknilo prav vsem. Tudi gasilcema iz bližnjega Loga pod Mangartom, ki sta se ponudila in nam nekaj kilometrov utirala pot med avtomobili in opozarjala voznike pred nami na pazljivost. Preden smo se odpravili po cesti vdolbeno v ozko sotesko in nad prepadnimi stenami ob trdnjavi Kluže, smo se za trenutek obrnili, češ kaj pa če nas priganjajo kakšne Tice – duše mrtvih vojakov. Strah je bil odveč, saj ljudsko izročilo pravi, da Tice tam strašijo samo ponoči.

Spet v domači štali

Pred nami je že kraj Na Ravnah. Ko vidite cesto brez konca, ustreljeno naravnost proti Bovcu, veste, od kod mu ime. Ob koncu te ravnine smo zavili ostro desno v hrib ceste, ki nas je mimo Ravnega Laza pripeljala nad Malo vas in Bovec, vse do Hrbovelj, kjer je bila tudi končna postaja za skoraj stotnijo Cudrove drobnice. Po več urah hoda bo to njihov dom do junija, ko bodo pot spet opravile v obratni smeri. Prvi je dal slovo Pepi in svojo čredo gnal naprej pod Rombon, sledil mu je še Blaž Kravanja, ki zagotovo pozna zgodbo, od kod njegov priimek. Za tiste, ki je ne, pa tole. V davnih časih sta v Bovec prišla romarja in se tam naselila. Prvi je bil pastir, pasel je krave, zato so mu rekli kravanja. Ta drugi je molzel in delal iz mleka sir in skuto, zato so mu rekli mlekuž.

Ko smo že pri siru in mleku, nam Tine razloži, kako so letos prodali več kot tono sira. Ampak za to je treba vsak dan, petek in svetek, vstajati ob 4.30, živali pomolsti, drobnico voditi uro in pol hoda na Mangart, kjer imajo pašo, se popoldne vrniti, še enkrat pomolsti – niti približno ni lahka ta pastirska.