FOTO: Makaroni tudi na veliko
 noč, a obupala ne bosta!

DVORJANE – Nešteto Slovencev se le stežka prebija iz dneva v dan, težko živijo, pravzaprav ponižani, povsem na tleh. V zadnjem obdobju se življenje kruto poigrava tudi z zakoncema Vušič, doma iz Dvorjan. Česar si seveda ne zaslužita.

Nekje na sredini našega pogovora smo hoteli malce dvigniti moralo. S tisto že izrabljeno, da za vsakim dežjem »posije sonček«. Naš stavek je dokončala kar 53-letna Romana, prodajalka po izobrazbi. »Eh, jaz to že dolgo govorim, pa kar noče posijati,« jo je resignirano dopolnil njen Marijan, ki je leta delal v fizično izjemno zahtevnih razmerah. »Resnično ne vidim prav nobene prave prihodnosti,« je še dodal, a kaj hitro dvignil glavo. »Obupati res ne mislim! Če nisem obupal, ko so mi amputirali …«

Usodni trenutek

Pred natančno šestimi leti se mu je življenje obrnilo na glavo. Tedaj sta z ženo živela na Teznem. »Doma sem bila,« se je z grenkim cmokom v grlu spominjala njegova sopotnica. Šestinpetdesetletni Marijan je bil delovodja v hoškem podjetju ADK. Pri hudo tveganem in silno nevarnem obračanju 1300-kilogramskega kolesa je nadzoroval tri orjaške sodelavce. Le takšni so bili lahko kos mogočnemu platišču, na katero so nanašali barvo ter ga morali pri tem še kako pazljivo obračati.

Nenadoma je kolo med obračanjem spodneslo. Več kot tonska gmota je začela nezaustavljivo padati. Marijan se je drl: »Pojdite stran!« Trojici je uspelo še pravi čas ubežati, njemu ne. Tista sekunda nepazljivosti je poskrbela, da je padajoče kolo zarezalo globoko v njegovo nogo in da so zdravniki po sedmih mesecih bojevanja zanjo dvignili roke – v znak predaje. Morali so mu jo amputirati.

Ta krivična cesta

Brez noge je postal Marijan v hipu zavržen in odveč. Ker je bil delovodja, bi moral menda zavrniti delo, so mu dejali, »kar pa je paradoks«, je vskočila njegova Romana, »če bi dejansko zavrnil delo, bi mu pokazali le še na izhodna vrata ter mu še v tistem hipu izročili delovno knjižico«!

Brez odškodnine (in brez noge) je tako ostal na cesti – posejani s krivico. Nenadoma so vsa tista leta (tveganja), ki jih je vložil v podjetje, izpuhtela v zrak.

Marijanu so obrnili hrbet. Pristal je torej na zloglasni cesti, kjer nimajo posluha za tiste, ki so bili na delovnem mestu ob svoje zdravje.

Ko so se začele podirati – druga za drugo – njune domine, sta zakonca Vušič na lastni koži spoznala tudi to surovo državo, ki od brezposelnega sicer zahteva aktivno iskanje zaposlitve, Marijan in Romana sta v tem času poslala za poln bazen raznoraznih prošenj, a pri tem ugotovila dvoje: prvič, da ju še kako ovira njun emšo, ter drugič, da pač nista zdrava! Vrh glave imata že teh zavrnitev in neuspešnih poskusov. Počasi bosta začela še verjeti državnemu aparatu, ki jima poskuša dopovedati, da sta nezaposljiva in neuporabna, odvečna in nesposobna.

Na socialnem dnu

Tudi Romanino podjetje, v katerem je nazadnje delala, je šlo v stečaj. Navsezgodaj jo, ker zaradi vseh skrbi preprosto ne more spati, pričakajo pomirjevala in gora zdravil, ki jih mora zaužiti že za zajtrk. Ta vsaj za silo umirijo njeno hudo astmo, bronhitis pa njen previsoki pritisk in težave s ščitnico ter ta neozdravljivi lupus, zaradi katerega ne sme biti niti malo na soncu.

»Najino življenje se je na lepem povsem spremenilo, pravzaprav gre samo še navzdol,« je Romana užaloščeno potožila. Zakonca Vušič sta zato pristala na socialnem dnu. Marijan od Spiza vsak mesec prejme 305 evrov z invalidnino vred, Romana pa je na socialni podpori, ki znaša pičlih 80 evrov!

Zaradi neprimerno nižjih stroškov in Marijanove invalidnosti sta morala na vrat na nos v zamenjavo. Iz mariborskega stanovanja sta se preselila sem v Dvorjane, na podeželje, v staro in dotrajano hišo, ki sta jo s skrajnimi močmi in še zadnjimi prihranki vsaj za silo obnovila. Kar pa še ne pomeni, da pozimi pri njiju ni kot v kakšni ledenici …

Žalostno, a resnično

Če zakonca Vušič ne želita biti lačna, je Romana s 27 leti delovne dobe primorana poiskati pomoč – tudi na Rdečem križu. Tam vzame testenine. Te imata na jedilniku domala sleherni dan. In drva. V dolgi koloni čakajočih večkrat ugotavlja, kako nekateri izkoriščajo ponujeno, »saj ne morem verjeti, s kakšnimi avti se pripeljejo po humanitarno pomoč«! Žalostno, a resnično. Tudi zato, ker sta zakonca Vušič med tistimi, ki revščino preživljata skrajno pokončno in si v bistvu ne želita prav nobene pomoči. Želita si le eno: zaposlitev!

»Jaz bi tako rada šla v službo,« je še enkrat rekla urejena gospa. »Jaz tudi,« pa ima na las podobno željo njen mož, ki ga je spoznala pred 35 leti. »Že dve leti intenzivno pišem prošnje, a zaman. Zelo mi je bilo všeč, denimo, ko sem prek javnih del pomagala ostarelim, a kaj, ko je bilo to le za kratek in določen čas.« Tudi Marijan bi z največjim veseljem delal (polovično), »a me noče prav nihče vzeti«! Bodočnost, to je mariborsko podjetje, ki zaposluje invalide, »na moje prošnje niti ne odgovarja več«!

Povrniti dostojanstvo

Njuna soseda Natalija se večkrat spomni nanju. In jima pomaga. »Smiliva se ji,« je komaj slišno izdavila Romana. Njen mož bi ob teh besedah kmalu zajokal. »V življenju nisem nikdar fehtal!«

»Nikdar!« je njegove besede podkrepila Romana.

»Pa upam, da tudi nikoli ne bom!« je jasno izgovoril Marijan.

Včasih jima s pičlo plačico na pomoč priskoči sin Matjaž. Njegova hčerka je oni dan ravno praznovala tretji rojstni dan. »Žal nimava prav nobenega darila zanjo,« je le stežka priznala njena babica. »Pa saj naju razumejo; najvažnejša je itak ljubezen!«

Obubožana zakonca z njo ne skoparita. Sta izjemno pozitivna in ne obupujeta. Lahko bi bila zgled vsakomur. Romana je medtem postala prava vrtičkarica in vestno skrbi za vrt, Marijan pa prav tako ne more biti niti za hip pri miru in ves čas nekaj popravlja, ustvarja, snuje in pravi: »Kljub vsemu se tu v Dvorjanah počutim kot v popolnem raju!«

Ker jima je lani po 14 letih za nameček umrla njuna višavska terierka Lina, bi si, če bi imela dovolj sredstev, takoj omislila eno takšno. Romana jo nadvse pogreša. Oba pogrešata eksistencialno varnost in mir, zdravje in zaposlitev. Nikomur ne želita biti v breme. Ničesar ne prosita in nič ne zahtevata. Povrniti si želita le dostojanstvo.