PODKUM – Prejšnjo soboto zvečer je bilo v Podkumu zelo prešerno. Viteška dvorana gostilne Čop, o kateri gre dober glas daleč naokoli, saj v tamkajšnji kuhinji kuhalnico vihti najmlajši slovenski kuharski mojster Lojze Čop, je bila povsem polna, do zadnjega kotička so jo napolnili domačini, ki so se tja prišli družit.
»Razmišljal sem, kako bi kraju vrnil, se zahvalil za pomoč pri gradnji objekta in tudi sicer,« je začetke dogodka Podkum, jejmo skupaj izpred treh let opisal Lojze Čop, ki (medijski) prepoznavnosti navkljub ostaja skromen in prijazen; in čeprav je imel v kuhinji obilo dela in je mešal po ogromnih loncih, iz katerih se je kadilo, je bil široko nasmejan in je pozdravil prav vsakega, ki mu je pomahal. Pred petimi leti so se preselili v novo gostilno, lučaj nad staro, Čop pa pravi, da domačini rade volje v gostilno prinesejo čemaž, borovnice, jurčke in doma pridelano zelenjavo pa divjačino in zajce ter prepelice in drugo. »Čar gostilne je, da je sredi nikoder, ljudje se morajo sem pripeljati, ampak vejo, zakaj pridejo,« pravi Čop. Na domače kosilo, ki je pripravljeno iz sezonskih in lokalno pridelanih živil. Iz narave na krožnik, pravi kuharski mojster, ponosen na okoliške hribe, njive, gozdove in njihove plodove.
Od jagnjeta do lubenice
Tako je bilo tudi v soboto, ob pomoči dvanajstih vaščank so lupili, rezali in sekljali, potem pa se je začelo kuhanje. No, v resnici se je začelo že teden prej, ko so na osmih zbirnih mestih s podkumskimi pevci, da je bilo še bolj veselo, pobirali pridelke in sestavine. »Ljudje prinesejo, kar ustvarijo z lastnimi rokami, tisto, česar imajo dovolj.« In so prinesli – zajce, piščance, jagnje pa zelenjavo in sadje, tudi lubenico so imeli, obilo sumohesnih izdelkov, od slanin do salam, kajpak vse domače narejeno, pa vložnine, od kislih kumaric do kompotov, tudi med in medico, in to, kar so nabrali v bližnjih gozdovih, ki so žareče jesensko obarvani, štorovke, jurčke, kostanj...
Če so Čopa pred tremi leti morda še malo postrani gledali, so zdaj vaščani projekt, ki ga Hiša domačih okusov Pr Čop organizira v sodelovanju s KS Podkum, aktivom kmečkih žena Podkum, podkumskimi gasilci, pevci in osnovnošolci, sprejeli z odprtimi rokami, kot nekaj dobrega. »Hvaležen sem, da so me podprli, vsak malo da, pa imamo lepo vaško fešto.« Vsak je dal, eden za vse in vsi za enega, v Podkumu, se zdi, ni sprtih. Super je, se je strinjalo eno od omizij: »Da nismo kmetje samo na njivah, ampak se tudi takole malo poveselimo, podružimo.«
Da se pocedijo sline
In so se: najprej so uživali v petju podkumskih pevcev, ki jim je veselo pritegnil sam kuharski mojster, z nastopom so razveselili tudi najmlajši, ki so se potem kot jesensko listje v vetru razbežali na vse strani, vmes pa kaj vtaknili v usta. Nekaj od tistega, kar so dali vaščani in so skuhali v gostilniški kuhinji, hrano, ki ni prepotovala niti enega kilometra, ki je zrasla na domači zemlji in so jo pridelali z ljubeznijo, veseljem, prijaznostjo in trudom. In kakšna fešta je to bila, uživali so v toliko jedeh, da je še sam kuharski mojster skorajda pozabil, kaj so pripravili.
Bil je jelen v omaki z vinom, rožmarinom in brinovimi jagodami, zajčji paprikaš s timijanom, pa mesna in zeljna pita, narastek z domačo skuto in svežimi štorovkami, bučni pire, pečeno jagnje z zelenjavo in zelišči, ocvrt piščanec s sezamom, dolenjske krpice (mleto meso z začimbami, pomočeno v testo in ocvrto), sladka repa z dimljeno slanino pa domač špeh in salame, tlačenka, ješprenjeva kašota z dimljeno klobaso in zelenjavo, ocvrti žabji kraki, gobova juha z zelenjavo pa domači kompoti, sirupi, v krušni peči pečen kruh, niti na sladkarije niso pozabili, prinesle so jih vaščanke, od krhkih piškotov do potice in kolačev, iz orehov, ki so jih podarili, pa so v gostilni pripravili tudi baklavo. In ko so Podkumci klepetali in jedli, je zunaj dišalo po pečenem kostanju, v žerjavici pa se je pekel krompir...
