FOTO: Lahko bi odšla v Dravo

MARIBOR – Vera Keber je mirno sedela na klopi ob brezdomskem vrtu, kot ga imenujejo. Roke je naslonila na vrtno mizo in prepletla prste. Tu in tam je pogledala na ročno popisan list papirja pred seboj in nekaj neslišno zamrmrala. Bila je pripravljena povedati svojo zgodbo edine mariborske brezdomke v zavetišču Karitas. Z lično pisavo, v mešanici slovenskega in hrvaškega jezika, je imela pripravljen opomnik, da bo njena zgodba imela svoj začetek. Naj to zgodbo začne njen zapis iz opomnika: »Sem na pragu tretjega življenjskega obdobja, ostala sem brez identitete in brez državljanstva. Slovenski oblasti ni bilo prav nič mar, da sem vsa svoja delovna leta, žal (pre)večkrat kot neprijavljena delavka, pustila v Mariboru.«

Njena zgodba

V Maribor je iz okolice Varaždina kot komaj polnoletna prišla 1973. Prvo delo, ki ga je našla, je bilo delo natakarice. Uživala je v svojem poklicu. Življenje je prineslo tako dneve veselja kot dneve žalosti. Maribor je postal njeno mesto, tudi kraj, kjer je spoznala partnerja, s katerim sta preživela 23 let. Otrok nista imela. Bila sta par kot mnogi v mestu ob Dravi, kjer so v industrijskem razcvetu iskali svoj boljši jutri. Tako je bilo vse do dne, ko se je zgodila usodna nesreča s traktorjem. Po prejetem klicu, da je umrl ukleščen pod traktorjem, se je začelo obdobje, ko je vse v njenem življenju šlo samo še navzdol.    

»Kot dojenčka so me v košari pustili na dvorišču premožne družine v naši vasi nedaleč od Varaždina,« začne pripoved Vera. Prepuščeno negotovi usodi so jo sprejeli v dom dobri ljudje in jo ob svojih otrocih vzgojili kot lastno hčer. Minevala so leta in šele proti koncu osnovne šole je od učiteljice slišala namig, češ da »ni njihova«. To sta ji tiste dni priznala tudi njena »mama in oče«. Čez nekaj let je končala poklicno šolo in se odpravila v zanjo povsem neznan svet v Slovenijo.

Realnost

Vera se za trenutek zatopi v lastne misli in povzame leta delovne dobe. V gostinstvu je garala od jutra do večera, a je imela to delo rada. S partnerjem sta si uredila skupno življenje. Po njegovi smrti je živela v podnajemniškem stanovanju pri gospodu, za katerega je tudi skrbela. Pisno ji je obljubil, da bo lahko v stanovanju živela tudi po njegovi smrti. Nato se je začel val nesreč.

Prva je prišla možganska kap. Tako o življenju po njej pripoveduje Vera: »Čeprav sem dobro okrevala, posledice imam le na levem očesu, lahko rečem, da sem imela res srečo. Preživela sem!«

Druga nesreča je prišla kot izguba bivališča: »Lastnik je umrl in potomci so me nasilno vrgli iz stanovanja.«

Naslednja je bila izguba službe: »Nisem mogla več delati, zato me je lastnik odpustil, a mi je ostal dolžan še nekaj denarja. Ni me izplačal, saj je prej bankrotiral.«
Januarja 2015 je ostala sama, z nekaj torbami premoženja, na eni od mariborskih ulic. Želela je zakorakati v ledeno Dravo in končati trpljenje. Toda usoda jo je pripeljala do vrat nadškofijske Karitas.

V zavetišču

»Poiskala sem gospoda Boštjana Cvetiča, kot je pisalo na listku. Takoj mi je ponudil pomoč. Na nov list mi je zapisal tudi, kje naj se zglasim, da bom imela streho nad glavo. Ker sem potrebovala zdravila, mi je uredil, da sem jih dobila v ambulanti za ljudi brez zdravstvenega zavarovanja.«

Vera se je naslednji dan zglasila na naslovu, ki je bil zapisan na prejetem listku. »Tja sem prišla 2. februarja 2015, nekaj pred 21. uro, zunaj je močno snežilo. Prišla sem peš, s kovčkom in z nekaj torbami. Sprejel me je nočni dežurni. Pokazala sem mu listek, ki sem ga prejela od g. Cvetiča, in čeprav je ta sedel le meter dlje, ga od razburjenja sploh nisem opazila. Resnično mi je odleglo, da sem našla streho nad glavo in da je velik del skrbi za menoj.

Ob sedmih, ko se začne zajtrk, pomagam pri strežbi, pospravim jedilnico, ob desetih je na vrsti delavnica, včasih pride kakšen gost, večinoma pa jo vodi g. Cvetič in pogovarjamo se o različnih temah, ki jih izberemo sami. Po delavnicah odidemo na kosilo v restavracijo Betlehem, ob treh se znova zberemo in nova delavnica se začne ob štirih. Rišemo, pišemo. Potem so priprave na večerjo, kjer znova pomagam pri strežbi in pospravljanju. Skrbim za kar nekaj pomožnih del, tudi za sušenje perila. Lahko rečem, da so me sprejeli, čeprav sem danes tu edina ženska. Pa saj sem večino svojega življenja delala v gostilnah in tja hodijo večinoma moški, kajne? Veliko se pogovarjamo, nekateri od nas tu potrebujejo zgolj to. Ni čutiti nobenih razlik med nami. Ob dopoldnevih pridejo brezdomci, ki ne spijo pri nas. Tu lahko gledaš televizijo ali bereš v knjižnici, vsak si lahko najde svoj kotiček. Zunaj imamo velik vrt, nekateri so tega zelo veseli, sama sem večinoma v kuhinji in na delavnicah.«

Klic iz Varaždina

Prišel je dan, ko je sprejela klic odvetnice iz Varaždina. Preverila je njene podatke in ji na koncu povedala, da je umrla njena prava mati in da je udeleženka v procesu dedovanja. Izvedela je še, da ima polsestro Hano. Utrnilo se je novo upanje.

To je bil prvi klic. V naslednjem je izvedela, da je pokojna za seboj pustila bančne dolgove. Vprašanje odvetnice je bilo, ali jih bo prevzela. Odrekla se je vsemu.

Povedala je vse, kar je imela zapisano. Šele ko je pograbila opomnik in ga pospravila v lično in skrbno popisano beležko, je postalo jasno, da ima tam svoj skriti zaklad, svoj dnevnik. Ne da bi prosil, ga je obrnila proti meni, prelistala nekaj strani in mi v branje ponudila prvi zapis:
2. februar 2015: »G. Cvetič mi je rešil življenje.«