KRESNICE – »Pridite pogledat, kako živimo!« je pozival upokojeni Jože Vehovec. Njegova rojstna hiša stoji nasproti kresniške industrije apna IAK. »Že 30 let se z njimi bodem!« je opozoril, njegova vnukinja Klavdija pa je le še dodala: »V zadnjih par letih je postalo samo še bolj nevzdržno!«
Kresničani, še posebno tisti, ki živijo ob tovarni, imajo neznosnega prahu, ki se zažira v njihova stanovanja, že vrh glave. Na njihove fasade se je apnenčast prah že tako zažrl, da ga ne morejo več očistiti. Vse je v belem. Apno in kamena moka sta namreč kot voda, ki najde izhod tudi skozi najmanjšo špranjico. Jože zato kar naprej zmajuje z glavo, kadar se zazre v večno zaprašeni televizor ali kadar iz žlebov v enem samem dnevu nabere tudi po dva vedra te bele mivke, ki jo prinaša veter ali pa zakon močnejšega, tega izjemno uspešnega podjetja, ki se, kot pravi Jože, požvižga na tam živeče. »Za nameček moramo kar tri četrtine leta živeti v megli, pa ne tiste iz izhlapele vlage, temveč iz apna!« je v tistem vzkliknila še Klavdija.
Silno moteč je tudi hrup, ki ga povzročajo stroji v tovarni in nešteto vlačilcev, ki masovno odvažajo poleg apna še vse druge vrste peska, namenjene gradbeništvu, pa kameno moko, v zadnjem obdobju tudi kalcijev precipitat. »Tovarna obratuje 24 ur na dan!« je vse skupaj podkrepil tudi njen dedek.
Že na daleč se je videlo, da je podjetje IAK izjemno uspešno. Tudi zato bi moralo prav vse moči upreti v najboljše možne odnose; močna in resna podjetja, ki se zavedajo svojega poslanstva, so večinoma tudi nosilci razvoja v kraju, kjer žanjejo svojo uspešnost. »Kresnice nimajo nič od tega,« je ošvrknil Jože.
