Le redkim parom je usojenih 65 let zakonske zveze, kot sta jih dočakala ter proslavila Paula in Matija Klemenčič iz Hrastja - Mote, vasi ob cesti Radenci–Križevci pri Ljutomeru. Še vedno zdrava in čila sta se v cerkev sv. Magdalene na Kapeli, enako kot na prvo, tudi na diamantno poroko odpeljala s kočijo. Zahvalno mašo in diamantni poročni obred je opravil domači župnik Frančišek Horvat, slavje je s petjem obogatil župnijski pevski zbor. Civilni obred je v poročni dvorani Špitala v Gornji Radgoni ob asistenci matičarja Mirka Ferenca opravil Anton Slana, nekdanji župan občine Sv. Jurij ob Ščavnici. Zatem sta mladoporočenca svate odvedla v gostilno Gaj v Murski Soboti, kjer so do polnoči svatovali, po polnoči pa še dodatno praznovali ženinov 88. rojstni dan.
Leta 1929 na bližnjem Račkem Vrhu rojena Paula, ki je delala kot točajka, se je po poroki posvetila gospodinjstvu in vzgoji otrok, občasno pa pomagala možu v krojaški delavnici. Obrti se je leto starejši Matija v domačem Hrastju - Moti izučil pri krojaču Jožetu Rihtariču. Matija je v svoji delavnici zaposloval po pet pomočnikov in izučil 13 vajencev. Ni pa ostal v poklicu vse življenje, saj je pokoj pričakal kot varnostnik na mariborskem letališču. Si pa z drobnimi krojaškimi deli še vedno zapolnjuje upokojenski prosti čas. Oba s Paulo si krajšata prosti čas tudi z branjem priljubljenih časopisov, posebno Slovenskih novic in lokalnega Prepiha. V zakonu so se jima rodili trije otroci, sinova Slavko in Feliks ter hčerka Silvestra. Razveseljujejo ju vnuki Eva, Mitja in Črtomir ter pravnuka Matic in Matevž.
Klemenčičeva živita v 230 let stari hiši, ki sta jo podedovala po Paulini sestri Otiliji. Edini spomin na s slamo krito nizko cimpračo pred prenovo ohranja slika na steni, ki jo je 18. aprila 1941 naslikal nemški vojak Han Hevicke. Osrečuje ju, da jesen življenja preživljata v svojem domu sredi zelenja in da so tovornjaki s ceste, ki so jima nenehno tresli hišne zidove, prešli na bližnjo pomursko avtocesto. O receptu za dolg in srečen zakon se strinjata: »Da je življenje v dvoje lepo, ga je treba negovati. Zakon so nama zagotovo ohranili ljubezen, spoštovanje drug drugega, otroci, ki so božji dar, ter tudi odpuščanje drug drugemu. Morebitna zamera se mora hitro pozabiti.«
Paula nam je povedala poseben pripetljaj s poroke pred 65 leti: »Bila je navada, da sta morala ženin in nevesta na poroko do cerkve ločeno vsak s svojim bagerlom, zapravljivčkom. Tako tudi midva. V sprevodu so na štiri kilometre dolgo blatno kolovozno pot krenili trije bagerli – v enem ženin, v drugem jaz, nevesta, v tretjem pa muzikanti. Na lojtrnih vozovih za nami so se peljali svatje. Ko smo prispeli do Husjakovega brega, so se konji, ki so vlekli moj, se pravi nevestin bagerl, ustavili in za nobeno ceno niso hoteli naprej. Stopila sem z bagerla, voznik je poskušal naprej brez mene, pa konji še vedno niso hoteli prestopiti le njim vidne ovire. Kočijaž je konje vrnil v hlev, sam pa na poroko pripešačil. Zakaj so se na tistem kraju konji ustavili, si nikoli nismo razjasnili. Škode tudi ni bilo, saj sem se presedla na ženinov bagerl in se v opreki s tedanjo šego privila k njemu, še preden sva pristopila k oltarju.« |
