FOTO: Ko si prišel domov, si lahko kupil kravo

LJUBNO OB SAVINJI – Na Placu, osrednjem trgu na Ljubnem ob Savinji, kjer se pred župnijsko cerkvijo na cvetno nedeljo domačini postavljajo s svojimi poticami, domiselno izdelanimi butarami, stoji tudi ne prav velika Petkova hiša z napisom Flosarska zbirka nad vhodom. Bežen pogled v notranjščino ne obeta nič posebnega, vendar je prvi vtis zelo varljiv. Radovednež, ki vstopi, se kmalu prepriča, da za ogled razstavljenih predmetov in dokumentov, ki pričajo o starodavni krajevni tradiciji, ena ura ni dovolj. Če ga zanima več, si namreč lahko ogleda še dokumentarni film Flosarji in diaprojekcijo ali prisluhne posnetkom pogovorov z nekdanjimi splavarji in ljudmi, ki so še pomnili splave na Savinji. Še hitreje pa mine, če o časih, ko se je malone vse v tistem koncu vrtelo okrog lesa, spregovori Martin Juvan - Čuks.

Kot potomec ene najuglednejših ljubenskih rodbin lesnih trgovcev in flosarjev, vodja ceremoniala ob vdiranju, splavljanju flosa in flosarskem krstu na vsakoletnem Flosarskem balu, pozimi pa nepogrešljiv pri tekmovanjih v smučarskih skokih, je gospod Čuks pravi mož na pravem mestu. Njegovega hudomušnega pripovedovanja v pojočem domačem narečju o nekdanji gospodarski uspešnosti Ljubnega in okoliških krajev se človek zlepa ne naveliča. Jaz se ga nisem, čeprav sem ga, potem ko sem ga spoznal in občudoval njegovo avtoriteto pri glavnem dogodku Flosarskega bala, poslušal že tretjič.

Martin Juvan bi bil zagotovo tudi sam flosar – ne pek in slaščičar, kar je bil do upokojitve –, če ne bi nehali splavariti, ko je bil še otrok. A je bil do takrat ves čas zraven, tudi na flosu, tako da je od odraslih iz prve roke izvedel vse, kar je treba vedeti, da lahko zdaj zgodbo nadaljuje na drugačen način. »Vse to sem doživljal z očetom,« je pripovedoval pred dvema letoma. »On, tudi Martin, mi je pripovedoval, kako sta flos vozila praded Jožef in ded Martin Juvan. Čeprav ju nisem poznal, sem bil tudi nanju zelo ponosen.«

Nastanek zbirke

Kot dedič snovnega in nesnovnega izročila več rodov flosarskih gospodarjev in flosarjev iz svoje in mnogo drugih družin je čutil potrebo, da ohrani spomin nanje. Zamisel za prikaz domače dediščine se mu je porodila po obisku muzeja splavarskih prijateljev v Kataloniji, ki so znali pred pozabo obvarovati svoje spomine in še žive izkušnje s splavljanjem lesa iz gorskih gozdov v dolino in po rekah v svet.

Ko so na občini sprejeli odločitev, da mora tudi Ljubno dobiti podobno etnološko zbirko, se je Martin Juvan takoj vključil v priprave. Dobro je vedel, pri katerih hišah na Ljubnem in okolici se mora oglasiti, zato ni od nikoder odšel praznih rok. »Opravil sem veliko terenskega dela, da sem zbral skoraj vse, kar je zdaj razstavljeno. Prinesel sem tudi maketo splava, ki jo je izdelal še moj oče, preostale pa sem naredil sam,« se je ponosno spomnil opravljenega dela.

Kamor koli se zdaj obrne, opozori na kakšno zanimivost. Kot eno izmed zadnjih pridobitev pokaže 300 let staro kolo. Prinesli so mu ga iz opuščene žage, da ne bi propadlo. In poudari, da so bili tudi flosarji varčni, čeprav so si lahko obetali velik zaslužek. »To,« vzame v roke izsušene štrene, ki so videti kot vrvi, »so pred več kot sto leti spletene mlade brezove, leskove in gabrove veje. Porabili so jih za vezanje flosov, ker jih je bilo dovolj in jih ni bilo škoda. Spomladi so jih spletali otroci in ženske, da se je še kaj malega zaslužilo.«

Gospod Juvan vzame v roke posebno kladivo in pove: »Vsak lesni trgovec je imel svoj 'cahn', žig, s katerim je označil les. Prej ko je bilo delo opravljeno, prej je bilo plačilo!« Nato se malo dalj pomudi še ob zbirki čevljarskega orodja in pribora ter pokaže na bližnjo vitrino: »To je orodje mojega očeta, ki je bil čevljar. In vse te čevlje je naredil do leta 1940. Take so nosili tudi flosarji. Brez nogavic, samo s krpami so si ovili noge. Še več pa so hodili bosi.«

Dva tematska sklopa

Etnologinja Tanja Roženberger Šega, strokovna avtorica poleti 2001 odprte zbirke, je gradivo razdelila na dva tematska sklopa. Prvi, Flosarski kruh, pripoveduje o življenju flosarja, o njegovi noši, šegah in opremi, o drvarjenju in lesni trgovini, o opravilih flosarjev na poti in sočasnem življenju doma. Drugi del, imenovan Flos je Savinji kos, pa prikazuje splavarjenje kot del tehnične kulturne dediščine. Opisuje vezanje različnih vrst flosov ter posamezne sestavne dele teh plovil. Nekaj pozornosti je namenjene še Flosarskemu balu, prireditvi z etnološkimi prvinami, ki že od leta 1961 prvo nedeljo v avgustu po svoje seznanja obiskovalce z ljubensko flosarsko dediščino. Zgovoren del njene predstavitve – najstarejši zapis o splavih na Savinji z letnico 1478 je shranjen na Dunaju – so tudi na šipe vitrin in manjše panoje zapisane izjave domačinov, nekdanjih flosarjev in njihovih svojcev. Med pripravljanjem gradiva za razstavo jih je zbrala njena avtorica, vsaka po svoje pa kažejo, kako globoko sta razmah in nato upadanje trgovanja z lesom, zlasti splavarstvo, zaznamovala njihova življenja.

»Tako sem prvič videl vlak, ko sem šel na flos. Drugače bi ga šele potem, ko bi šel k soldatom,« je zapisal neki flosar.

Drugi se je pohvalil: »Lahko si si kupil kravo, ko si prišel domov. Tisti, ki je šel do Celja, je imel 100 dinarjev, potem pa vedno več, dlje ko si šel. Če si šel do konca poti, si zaslužil 1000 do 1100 dinarjev, pa si bil pri hrani. Če si šel trikrat, je imela cela družina celo leto dosti.«

Obisk zbirke lahko sklene sprehod do Vrbja na nabrežju Savinje, kjer ob Flosarskem balu še danes sestavijo in splavijo flos – vsaj toliko kot v veselje turistov tudi zato, da domači ne pozabijo, kako je bilo. Tam so si današnji ohranjevalci tradicije postavili flosarsko kolibo – precej bolj razkošno brunarico, kot so jih ob vodi za shranjevanje orodja imeli nekdanji flosarji – in sestavili kakšnih 40 metrov dolgo rižo, drčo. Ob tem žlebu iz hlodov si je lažje predstavljati, kako so nekdanji drvarji spravili v dolino večino posekanega in deloma na vmesnih postajah tudi žaganega lesa. Primerjava s toboganom, ki se ponudi predvsem najmlajšim, pa ni najbolj posrečena. To delo je znalo biti zelo nevarno: kljub previdnosti mož in fantov, ki so ob drči nadzorovali spuščanje lesa, žrtev drvečih hlodov ni bilo malo.

Na svidenje na Ljubnem – s flosarskim pozdravom ho-ruk!