FOTO: Ko se snidejo Pepelčevi ...

MARIJA REKA – Nekoč so bile slovenske družine velike, imele so tudi po dvanajst otrok in več. Danes imajo v povprečju po dva ali samo enega. Iz časov, ko so bile tiste z več potomci nekaj povsem vsakdanjega, izhaja tudi Stergarjeva družina – po domače Pepelčeva –, katere rod korenine vleče z začetka vasi Marija Reka v občini Prebold ob cesti Prebold–Trbovlje.

Veliko snidenje

Prav tu so se po 15 letih na drugem srečanju sešli sestrične in bratranci Pepelčevega rodu ter preostali družinski člani. To je pomenilo kar 75 odraslih in 25 otrok. Med njimi je bila tudi edina še živeča predstavnica desetčlanske generacije sester in bratov Pepelčeve družine, 86-letna Jožefa - Pepca. Najmlajši član četrte generacije velike rodbine (ta je po pisnih virih oziroma rodbinskem drevesu pognala korenine že pred več stoletji – prva omemba sega v leto 1480 in jo najdemo v arhivu v avstrijskem Gradcu) pa je bil star le en mesec.

Rodbinsko drevo razkriva, da sta zakonca Mihael Stergar (rojen leta 1882) in Marija Uplaznik (1889) imela deset otrok. Najprej se je leto po poroki (leta 1913) rodil sin Anton, nato je bila 1914. rojena Pavla, zatem pa so se jima drug za drugim pridružili še Marija (1916), Ljudmila (1918), Julijana (1921), Ana (1922), Mihael (1924), Martin (1926), Jožefa (1929) in Janez (1931).

Ohranjanje vezi

Prvorojenec Anton je po starših prevzel kmetijo in nadaljeval rod na tem koščku Pepelčevine, preostali bratje in sestre pa so si ustvarili svoja družinska gnezda. Anton se je 1949. poročil z Justino Breznikar, s katero sta prav tako poskrbela za številen naraščaj. Leta 1950 se jima je rodila Marija, sledili pa so ji Anton (1952), Ivan - Janez (1953), Justina (1955), Viktor (1957) in Cvetka (1960).

Vsak od njih si je ustvaril družino in zgradil dom, z veseljem pa se spominjajo časov, ko so še živeli doma kot velika rodbina, zato je vsako tako srečanje, kot je bilo tokratno, toliko lepša priložnost za obujanje spominov in ohranjanje sorodstvenih vezi. Ker je bilo to na njihovi domačiji, ki jo sicer le vzdržujejo, saj od smrti staršev na njej ne živi nihče, pa je bilo še toliko bolj doživeto in nepozabno.