FOTO: Ko rešuješ otroka ali prijatelja, je najhuje

VRHNIKA – Ko zaslišimo gasilce, običajno pomislimo na požar. »Že davno ni več tako,« nas poduči predsednik PGD Stara Vrhnika, 44-letni ekonomski tehnik Boris Remžgar.

»Letos smo imeli že 45 intervencij, od tega le 13 požarov, 23 je bilo prometnih nesreč, preostalo so bila druga tehnična posredovanja.«

Skupino 21 fantov in štirih deklet – prav je, da pogumne punce poimenujemo z imeni: Mariša, Lara, Anamarija in Barbara –lahko imenujemo specializirana gasilska enota prostovoljcev za tehnično reševanje in prvo pomoč v prometnih in drugih nesrečah.

Novo vozilo, nov čoln

»Vse se je začelo leta 1998, ko je nekaj fantov širšega območja Vrhnike podalo ugovor vesti in vojaški rok služilo pri gasilcih, kjer so se kazale vse večje potrebe pri reševanju v nesrečah,« pove poveljnik, 38-letni mizar Peter Kenk.

Poleg PGD Stara Vrhnika osrednjo enoto v občini Vrhnika danes sestavljajo PGD Vrhnika, v katerem so se specializirali za požare in reševanje z višin, in PGD Verd, v katerem so strokovnjaki za posredovanje pri razlitju ali izpustu nevarnih snovi.

Društva so za svoje naloge ustrezno opremljena, pred dvema mesecema so Starovrhničani dobili novo reševalno vozilo, gasilski tovornjak znamke Man; poleg 1500-litrskega rezervoarja, črpalke in cevi za vodni napad na požar polovico vozila zavzema oprema za reševanje iz razbitin in ruševin, ukleščenih voznikov v avtomobilih ter še oprema za oživljanje in prvo pomoč (nosila, dihalni aparati, naprave za oživljanje...). 
Kar 300.000 evrov je stalo vozilo, ki so ga po pranju ravno postavili v garažo, ko smo zapeljali na dvorišče. »Pred kratkim smo se vrnili z intervencije,« pove 32-letna Barbara Platiša, poklicna zdravstvena reševalka pri Reševalni postaji Ljubljana in gasilka. Pri padcu se je hudo poškodoval motorist.

Poleg vozila so kupili nov gumenjak za reševanje na rekah in ob poplavah. Čoln upravljajo člani potapljači.

Tišina ob vrnitvi

Ko zapiska pozivnik ali dobijo SMS-sporočilo na telefon, priteče na intervencijo od pet do sedem članov. »Prvo sporočilo o nesreči je skopo in običajno nenatančno,« pove 21-letni študent David Pretnar, ki je že leta 2014 opravil 80-urni tečaj prve pomoči in mednarodno priznano specializacijo za reševanje ponesrečenih ITLS (International Trauma Life Support).

»Ko sedemo v vozilo, poskušamo poizvedeti kaj več o nesreči.«

Z leti so posredovanje zvadili in standardizirali, čeprav je vsaka nesreča po svoje šok.

»Vsako leto smo imeli več intervencij v prometnih in drugih nesrečah, poleg tega smo hodili dežurat na Reševalno postajo Ljubljana in se tako naučili,« pove Remžgar. »Kljub temu da smo videli in doživeli že marsikaj, je med vračanjem z nesreče v vozilu popolna tišina.«

»Šele ko začnemo prati opremo in vozilo, steče pogovor,« doda Pretnar.

»Najhuje je v trenutku, ko spoznamo, da je udeleženec nesreče znanec ali prijatelj. Ali otrok...« pove Kenk.

Mladi Pretnar je bil denimo prvi pri 14-letnem kolesarju, ki ga je na vrhniškem klancu julija zbil 60-letni voznik avtomobila, o čemer smo pisali tudi mi. Precej ljudi se je nabralo na prizorišču nesreče.

»Očividci so različni, eni hudo moteči, ker bi radi videli ponesrečenca od blizu, spet drugi so nam v veliko pomoč, saj za oživljanje potrebujete štiri roke. In če sva pri ponesrečencu dva, včasih potrebujeva še koga,« poudari Barbara.

»Zlasti pri oživljanju, ko se izmenjujemo. Pred leti se je v cestninsko postajo Log zaletel avtomobil, potrebovali smo uro in petnajst minut, da smo dobili utrip ponesrečenega nazaj,« se spominja Remžgar.

Kot nam je povedala Barbara, oživljanje zahteva 100 pritiskov v minuti, kar je za človeka, ki ni dobro telesno pripravljen, velik napor.

Čelado zbilo z glave

Ali jih je kdaj strah? »Vselej nas je strah,« prizna Remžgar. »Najhuje je bilo ob žledolomu 2014, ko smo dobili sporočilo, da je na cesti na Ulovko pod drevesi ujeta družina.«

Drveli so z avtom na pomoč, a niti vozila niti družine niso našli. »Takrat pa so začela drevesa padati na cesto pred avtomobil. Z motorko smo jih odstranjevali, ko smo počistili eno, je padlo drugo, takrat smo se zatresli,« pristavi Pretnar. Še danes se nerad spominja: »Drevo je padlo in mi z glave zbilo čelado. Na srečo je nisem imel pripete, zato me je obrnilo stran, čelado pa odbilo. Če bi imel pripeto, bi me stisnilo...«

Za konec še to: novo reševalno vozilo so že skoraj odplačali, ostalo je le še 25.000 evrov. Vsem, ki bodo darovali zanj, bodo globoko hvaležni.