FOTO: Ko plačata najemnino, zmanjka za otroško hrano

DOMŽALE – Devetintridesetletni Elvir Mukeljić si prizadeva na vse kriplje obrniti list v svojem življenju in preiti na svetlejšo stran. »V mladih letih sem bil težaven, tudi zaprt sem bil, toda od leta 2011, ko sem prišel ven, ne delam več težav, priznam, imel sem že veliko padcev, vendar sem se vselej pobral, trudim se živeti pošteno, zdaj pa se mi vse podira,« je obupano pripovedoval Elvir, še en dokaz več, kako težavna je vrnitev po prestajanju zaporne kazni. Ne glede na to, da človek odsedi in odsluži svoje, se zlepa ne more izogniti očitajočim pogledom, okolici, ki ne zmore doumeti, da se lahko izboljša ter preide na svetlejšo plat zakona. Skupaj z materjo svojega otroka, 24-letno Eldino, sta se znašla v vrtincu revščine. Socialna država ju ne razume; socialne države ne razumeta povsem niti Elvir in Eldina.

Izhoda ni več videl

Večkrat se je že zgodilo, da nista bila zavarovana. Živita od njegovih prihodkov, ki jih pridela z občasnimi pogodbenimi deli. Ko odštejeta za najemnino in stroške, jima ostane le drobiž. Najhuje je bilo nekaj dni pred porodom, avgusta lani, ko sta zgroženo ugotovila, da nista upravičena ne do socialne podpore in ne do zdravstvenega zavarovanja, le zaradi tega, ker je Elvirju čistilno podjetje, ki ga je pred tem zaradi množičnih odpuščanj za nameček odslovilo, nakazalo še za neplačane nadure, in sicer pičlih 40 evrov. Nočne more zato zlepa ne bosta pozabila. »Kaj če dobim popadke?!« je visoko noseča Eldina žolčno spraševala referenta na CSD. »Kako naj grem rodit, če pa nisem zavarovana?!«

»'Poglejte, mi je odvrnil,« se je spominjala Eldina, »ker niste zavarovani, boste pač morali plačati porodnišnične storitve.« Tik pred najsrečnejšim trenutkom bi se ji kmalu zmešalo. Na srečo je bila njena pritožba še pravočasna. Domžalski CSD je v poslednjem hipu priznal zmoto, saj je v ponovnem postopku ugotovil, da je Eldinin partner s prvim avgustom lani res ostal brez plače.

Preden nadaljujemo, naj spomnimo, da je denarna socialna pomoč namenjena zadovoljevanju minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje. Določena je z zakonom o socialnovarstvenih prejemkih, uveljavljamo pa jo lahko, če dohodek na osebo ne dosega meje dohodkov, ki je zakonsko predpisana, in so hkrati izpolnjeni tudi drugi z zakonom določeni pogoji.

Elvir si vse skupaj tolmači takole: »Ko od minimalne plače odbijejo starševski in otroški dodatek, dobiva najino socialko!« Še kako ga skrbi, ker so maja in junija spet izviseli. Nervozen je, ker njegov otrok ni zavarovan in ker se mu pogodba za delo, ki ga opravlja, izteka. Vlogo za socialno podporo sta sicer že oddala. Prestrašeni Elvir je z bolniške poklical na Slovenske novice in pomislil – na samomor. »Pride trenutek, ko bi človek tudi to naredil,« je izrekel dan pozneje. Pa bi res kar zapustil družino, svojo mlado sopotnico in desetmesečno dojenčico, ki se na srečo še ne zaveda, v kako težavnih razmerah sta se znašla njena oče in mama? »Včasih tega res ne morem več gledati.« Česa? »Da svoje še na sladoled ne morem peljati, in ko vidim druge, kako vozijo svoje po raznoraznih izletih, jaz pa tega ne morem, me psihično uničuje!« Nadaljeval je: »Saj vem, da država ni pravična, tega se popolnoma zavedam, toda ali moram res na kolena, ali moram res prositi vbogajme?!«

Le kako preživeti

»Veste, česa ne razumem?« je pripomnila Eldina. »Oba sva državljana Slovenije, vlogo oddava vselej pravočasno, potem pa mi na centru za socialno delo odgovorijo, da imajo dva meseca, da odločijo, težko je živeti iz meseca v mesec, v nenehnem strahu, brez rednih prihodkov, s 300 evri, kolikor jih dobiva s starševskim in otroškim dodatkom, preprosto ne zmoreva več!« je negodovala.

Njen Elvir zadnjič ni več zdržal. Potrkal je na vrata CSD. Gotovo so se ga prestrašili. »Ko sem potrkal, sem direktorico vprašal, naj mi pove, kako preživeti s 40 evri, plačevati najemnino in vse drugo, nikoli več ne bom na vaša vrata potrkal, sem ji rekel, samo obrazložite mi, prosim, kako preživeti! Ni mi hotela odgovoriti.«

»Mah, jaz od tega centra nočem ničesar več! Najti si bom morala službo,« je odločno dejala Eldina.
»Ja, kam bova pa otroka dala?« jo je zaskrbljeno vprašal 15 let starejši partner. »Ja,« ga je jasno pogledala, »misliš, da bom kar doma sedela in čakala, da naju bodo vrgli iz stanovanja?«
Nastala je tišina.