FOTO: Klavdija se je skoraj zadušila, Denisa oživljali

DRAMLJE – Na eni od kmetij v Dramljah, tik ob cesti, ki vodi v vinorodno Šedino in Sv. Uršulo, najbrž nikoli ne bi bili, če se pred slabimi 19 leti porod dvojčkov Klavdije in Denisa, ki sta se rodila Milki Klavž in Gustiju Veroniku, ne bi usodno zapletel. Če bi bilo vse, kot mora biti in kot so si takrat še mladi starši želeli, bi nas danes Denis gotovo pričakal na traktorju sredi njive in opravljal vsa njemu tako ljuba kmečka dela. Namesto tega pa nas je pričakal v svojem invalidskem vozičku, na katerem je od rojstva in ki ga, sploh ker je na akumulator, upravlja zelo spretno.

Prijazen in vselej do ušes nasmejan fant daje vtis, da zanj ni ovir. A v resnici žal ni tako. Družino smo obiskali, ker nam je prav on poslal prijazno pisemce. »Imam veliko željo, da bi lahko kupili nov avto, ki bi bil dovolj velik, da bi vanj šla dva invalidska vozička. Zame in mojo sestro dvojčico. A je žal to za našo družino prevelik finančni zalogaj, zato upam, da se bodo našli dobri ljudje, ki nam bodo pomagali,« je zapisal Denis. In s tem spodbudil našo radovednost, da smo družino obiskali in preverili, kako in kje živita Denis, ki ima težjo obliko cerebralne paralize, ter Klavdija, ki ima blažjo obliko in ob podpori lahko hodi, a kadar gredo po opravkih, brez invalidskega vozička prav tako ne gre.

Družina živi skromno, na babičini kmetiji v Dramljah si pridelajo vse, kar lahko. Odkar je oče Gusti pred enim letom ostal brez dela, kot šofer je za različne zasebnike vozil po tujini, pa je vse težje. Denis, ki ga vsak dan vozijo v šolo s prilagojenim programom Glazija v Celju, prejema le skromno invalidnino, Klavdija se je izšolala za administratorko in je prijavljena na zavodu za zaposlovanje, išče delo, ki bi ga lahko opravljala sede. Mama Milka pa ima status skrbnice za sina. Stroški, povezani z zdravstvenimi težavami obeh otrok, so vsak mesec precejšnji, zato si družina nakup nekoliko večjega avtomobila od fiat dolbla, ki ga imajo deset let, ne more privoščiti. A bi jim prišel še kako prav, da bi lahko vanj naložili tako Denisov kot Klavdijin voziček. »Zdaj se dogaja, da moram tisti dan, ko mora Klavdija k zdravniku, Denisa pustiti doma, in ne gre v šolo,« nam položaj opiše Milka. Gusti pa razloži, da četudi zloži vsa kolesa na enem in drugem vozičku, v avto ne spravi obeh.

Dva meseca v inkubatorju

Četudi se je življenje družini pred skoraj 19 leti, po rojstvu Klavdije in Denisa, obrnilo na glavo, pa se Milki in Gustiju ob pogledu nanju usta razlezejo v širok nasmeh. In pogosto vse, kar se da, obrneta na šalo. Oče sina v smehu podraži, da se bo moral naučiti briti, čeprav ve, da bo to zanj pretrd oreh, pa če bi se še tako trudil. Denis je spreten le z desno roko, s katero prek joysticka upravlja svoj voziček, s prstom pa uspešno piše elektronska in SMS-sporočila po telefonu. Kozarca pa že ne more držati, da bi sam pil, kaj šele jesti. »Gre le, če mu hrano narežemo na koščke,« nam razloži mama, ki je zanosila šele s pomočjo umetne oploditve. »Nosečnost je bila rizična, že v šestem mesecu sem morala v porodnišnico v Mariboru. Spomnim se, da se je bližal 1. november in so me vprašali, ali bi šla kaj domov, k svojim,« se spominja Milka, ki je bila vesela, da bo končno lahko zamenjala bolnišnične stene z domačimi. A že naslednje jutro, bil je 1. november, je morala nemudoma nazaj v porodnišnico.

»Rodila sem dva meseca prezgodaj. Prva je bila zunaj Klavdija, ki je imela popkovino nevarno ovito okoli vratu in ni manjkalo prav veliko, pa bi se zadušila. Malo za njo se je rodil še Denis, a ni zajokal in so ga morali oživljati. Izkazalo se je, da ima poškodbo možganov. Oba so dali v inkubator, v katerem sta bila dva meseca. Vsa drobcena in uboga. A si je Klavdija opomogla nekoliko prej kot Denis,« se spominjata Milka in Gusti, ki sta si želela drugačnega razpleta. A sta žalost in obup hitro zamenjala optimizem in borba za življenje. »Prehodili smo vse od Poncija do Pilata, kot se reče, a dejstvo je, da ne bo Denis nikoli samostojen,« se zavedata. In medtem ko je fant zaljubljen v domačo kmetijo, nam hči zaupa, da ji je bližji šport. Še najbolj motociklistični, saj vneto spremlja predvsem moto GP, njen idol pa je dirkač Marc Márquez. »Če bi lahko, bi bila športna novinarka,« nam zaupa. Z mamico pa sta se lani celo udeležili motodirke na Češkem. Zato, da bi še lahko šli kam skupaj kot družina, pa upajo, da jim bo uspelo zbrati še nekaj tisočakov, kolikor jim manjka do zneska, s katerim bi bil nekoliko večji avto lažje dosegljiv.