FOTO: Kjer je hodil Jurčič, kamor je zahajal Tito

»Družba je prava, vreme tudi, rad hodim. Sem tudi član Planinskega društva Ribnica, vsakih 14 dni gremo v hribe,« je bil nad 22. Jurčičevim pohodom od Višnje Gore do Muljave oziroma vasi Krka navdušen Janez Centa, ki je že osemnajstič prišel na cilj prireditve, ki združuje staro in mlado. Da je res tako, potrdijo gimnazijci iz Ivančne Gorice, drugi letnik je šel na pot. »Zjutraj mi ideja o pohodu ni bila všeč, zdaj pa povem, da je bilo krasno,« je hitela razlagati gimnazijka Katarina Zorec. Pa ni bila edina, še 7000 je bilo takih, ki so prvo marčevsko soboto preživeli v naravi na tem koncu Dolenjske.

Letošnji pohod je potekal v znamenju 20-letnice občine Ivančna Gorica, sicer pa ideja o prireditvi sega v leto 1994, ko so v Višnji Gori praznovali 150. obletnico rojstva slavnega rojaka Josipa Jurčiča. V čast in spomin na pisca prvega slovenskega romana Deseti brat so se odločili za pohod po poti, kjer je Josip hodil v šolo. Šolati se je začel v vasi Krka, a ga je oče poslal v Višnjo Goro, ki je imela takrat, tako je menil, boljše šolnike. Zavoljo tega je Jurčič vsak dan premagoval 12-kilometrsko pot. Višnjegorci so poleg Jurčiča ponosni še na Janeza Ciglerja, ki je napisal prvo slovensko povest, radi pa se pohvalijo, da so prav oni zaslužni, da se tod govori slovensko. »V času turških vpadov smo tako Turke namahali, da si niso opomogli,« je v šaljivem tonu dodal Pavel Groznik, ki jih je kar iz rokava stresal.

Prvi pohodniki so v soboto šli na pot ob pol sedmih. Takrat je večina še prihajala, domačini pa so bdeli na prometom, v Višnji Gori ne pomnijo toliko pleha. »Ni težko, saj so ljudje za volanom že kar zbujeni. Kdaj hoče kdo po svoje,« nam pove Miran Slana, član Planinskega društva Polž. Pohodnike je na startu in cilju pozdravila godba iz Stične, na sami poti pa ni manjkalo postojank za dušo privezati in grlo zmočiti. Največji postanek je bil na Polževem, kamor je svoj čas zahajal celo Josip Broz - Tito. »Na startu se po navadi pije čaj,« nas je podučil Damjan Habjan, ki je s sodelavko tam skrbel za tople napitke. Veselja ni manjkalo, prijetno pa je bilo videti prijatelje in znance, ki so se jim združile poti. »Nekoga moraš nategovati na poti,« je smeje pojasnil Franc Kutnar iz Kamnika, ki je na pot, ducat kilometrov dolgo, vzel sedemkilogramsko harmoniko.

Podviga so se veselile tudi Ljubljančanke Majda Gregorc, Alojzija Golob, Lili Gerdin in Bina Berki. Začele so štiri, danes jih je v pohodniški družbi že 25, saj so tudi prijateljice in prijatelje spravile v gibanje.

Predsednik na poti

Vsak je poskušal pristaviti piskrček in narediti posel. Sonja Kužnik je prišla s Kočevske, polhovke je prodajala, 90 evrov je stala ena. Za eno je treba 30 polhovih kož. »Vse je iz češnjevega lesa, delamo pa ročno,« pa je svoje lesene mojstrovine pohvalil Karlo Podkrajšek iz Gabrovke. Iz Sevnice je na Muljavo prišla Nada Simonič, na stojnici je ponujala unikatno keramiko in fuzijo stekla, lonce je prodajala tudi Tatjana Dobovšek iz Grosupljega. Da je na sklepni prireditvi vse teklo, kot mora, sta skrbela Saša Senica in Igor Adamič, ki sta v arhaičnih oblačilih za nekaj ur postala Lovro Kvas in njegova ljubica, junaka Jurčičevega dela. »Tradicija šteje, doma v naših krajih pa je najlepše,« pove Saša, ki z Igorjem v domači gledališki skupini Kulturno društvo Josip Jurčič nastopa že 15 let.

Nad dogajanjem na Muljavi so bdeli domači gasilci z Gašperjem Erjavcem na čelu, ki je tudi predsednik domačega turističnega društva. »Kraj je majhen, smo v več vlogah hkrati,« je povedal Erjavec, ki je s sodelavci pripravil srečelov, da se zbere kak evro za društva. »Lahko smo povsem zadovoljni, ljudi je več kot lani,« se je kamen od srca ob prihodu v cilj odvalil tudi Alešu Erjavšku, predsedniku PD Polž. »Na tem dogodku poskušamo povezati vse domače pridelovalce in kulturna društva, mislim, da nam kar uspeva,« je bil zaradi pestrega živžava vesel Miha Genorio, direktor Zavoda Prijetno domače.

Na Dolenjsko je prišel tudi predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije Bogdan Gabrovec, ki je prehodil več kot pol poti. »Danes se tu lepo vidi, da smo Slovenci res športni narod,« je bil vesel ob pogledu na trume pohodnikov. »Tudi jaz rad hodim, če kdaj pozabim, me v to prisili kar žena,« je v šaljivem tonu še pristavil Gabrovec in prisluhnil domačim kulturnim društvom, svoje so k prazniku dodali še Prifarski muzikantje.