PIRAN – Pisalo se je leto 1991, ko sta zdaj 70-letna zakonca Elizabeta in Vlado Cizerl iz Juršincev pri Dornavi kupila stavbno parcelo v Piranu, le 500 metrov nad Tartinijevim trgom med obstoječimi stanovanjskimi hišami v skupni izmeri 631 m2, v zemljiški knjigi sta lastnika vpisana od 1992. Parcelo sta (po 120 nekdanjih nemških mark za m2) kupila z namenom, da bosta zgradila hišo in se vrnila v Slovenijo. V Nemčiji sta takrat živela in delala že 25 let, Elizabeta je poklicna šivilja, Vlado strojni ključavničar; maja je minilo 50 let, odkar živita v Bensheimu, 50 kilometrov od Frankfurta.
V času ko sta kupovala parcelo, se je začela gradnja na šest kilometrov oddaljenem kmetijskem zemljišču v lasti piranske občine (v postopku prenosa lastništva na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS), na Vinjolah 23, 300 metrov od doma podsekretarja, pristojnega za tovrstna vprašanja, uslužbenca urada za okolje in prostor Borisa Kočevarja in vodje urada za okolje in prostor, Kočevarjeve žene Mance Plazar. Tina Benčič, piranska sodnica, in njen mož Denis Benčič sta brez gradbenega dovoljenja zgradila udobno vilo v istrskem slogu.
Ko sta Cizerlova v Novicah prebrala zgodbo o sodnici črnograditeljici, sta se odločila svojo deliti z bralci: na svoji zemlji ne smeta graditi, po dokumentaciji iz UE in občine Piran sodeč so ju dolgo zavajali, da bosta lahko, plačala in izpolnila sta vse od organov naložene jima pogoje, Kočevarjevi sosedi sodnici pa še po razkritju škandala hiša na črno stoji.
Za cesto 50.000 mark
Kočevar je najmanj 25 let povezan s prostorskim urejanjem v Piranu; nekdanji gradbeni inšpektor je bil 1992 zaposlen na Skupnosti obalnih občin, na piranski občini pa je od 1. januarja 1994 delal v Samostojni investicijski službi, na Uradu za gospodarstvo in turizem, Uradu za gospodarjenje s stavbnimi zemljišči in investicije, Uradu za okolje in prostor, Uradu za občinsko premoženje in gospodarske javne službe, Uradu za urejanje prostora, Zavodu za urbanistično načrtovanje in urejanje prostora Občine Piran.
S Cizerlovimi je imel spor že 1998., bilo je zadnje mesece mandata prvega slovenskega župana občine Piran Franka Fičurja, ko sta po začetku gradnje podpornih zidov na parceli prejela klic človeka (ime in priimek ter naslov priče hranimo v uredništvu) z naslednjimi navodili: »Kočevar je rekel, da prinesita 50.000 nemških mark kavcije za cesto, potem lahko pripeljeta beton v hruškah,« pripoveduje Elizabeta. »Sedla sva v avto in se iz Nemčije pripeljala v Piran, v Kočevarjevo pisarno, ter ga vprašala, kaj je kavcija za cesto,« pravita Cizerlova. »Kočevar ni vedel, kaj naj reče, potem pa, da je to kavcija, če poškodujeva cesto, ko bodo dovažali hruške z betonom.« O »kavciji za cesto« sta se posvetovala z odvetnikom in prijateljem sodnikom, pravi Elizabeta: »Ta nama je svetoval, naj tega v nobenem primeru ne plačava, ampak se obrneva na župana Fičurja, ker je to, kar hoče Kočevar, podkupnina. Župana je najina pripoved zelo vznemirila, ni vedel, kaj pomeni tako visoka kavcija za cesto. Po tistem sva usodo pri Kočevarju zapečatila, istega leta nama je v svoji pisarni povedal: 'Tisti, ki se pritoži nad mano in mojimi sodelavci, je odj... In to sta vidva',« je, kot pravi Elizabeta, pokazal na vsakega posebej ter dodal: »Vidva ne bosta gradila na tej parceli, dokler sem živ, in še potem ne, ker imam tu prijatelje.«
Poklicali smo Fičurja, zdaj predsednika Krajevne skupnosti Lucija ter člana nadzornega sveta občinskega podjetja Okolje Piran, ki se konkretnega primera ne spomni, se pa spominja pritožb v zvezi s podkupovanjem, ki so večkrat kot na Kočevarja letela na Klavdija Mallya, nekdanjega vodjo oddelka za okolje in prostor na piranski upravni enoti, ki je bil 2011. zaradi jemanja podkupnin obsojen na 18 mesecev zapora. »Kaj je kavcija za cesto, mi ni jasno,« je izjavil Fičur.
Obiskali smo Kočevarja, ki je na naše vprašanje, ali je zahteval kavcijo za cesto in ali je Cizerlovima obljubil, da ne bosta gradila, dokler je živ, odšel iz pisarne, ob kasnejšem telefonskem klicu pa pojasnil, da tega ne bo komentiral. Nina Trampuš z Občine Piran je dejala, da Kočevar zanika, da bi zahteval kavcijo za cesto.
Od 1998. sta Cizerlova večkrat povprašala pristojne na Občini Piran, pisno predlagala spremembe plana in končno so jima v letih 2006 in 2007 povedali, da bo mogoče graditi, zato sta šla v projekt za izdajo gradbenega dovoljenja. Nina Trampuš to zanika: »Obravnavana parcela se nahaja v območju zelenih površin, na terasasto oblikovanem območju varovane kulturne krajine. Zato gradnja stanovanjske hiše na tej parceli na podlagi zdaj veljavne urbanistične informacije ni možna. Stranki sta te informacije pisno prejeli že večkrat.«
A v lokacijski informaciji, ki jo je izdala občina 18. septembra 2006, podpisal pa je takratni v. d. predstojnika urada za okolje in prostor Mark Špacapan, v 4. točki v podatkih o namenski porabi prostorov piše, da je parcela stavbno zemljišče znotraj ureditvenega prostora, v kartografskem delu plana pa je »zasnova rabe prostora in organizacija dejavnosti v tem prostoru pobarvano z rumeno barvo in označeno s črko S-stanovanja« in še v 10. točki, »da je skladno z določili nove zakonodaje za področje urejanja prostora predvidena izdelava nove urbanistične dokumentacije za območje Občine Piran«. Trampuševa pojasnjuje: »V določenem trenutku smo razmišljali o izdelavi novega prostorskega akta, vendar smo v pogovorih z zavodom za varstvo kulturne dediščine ugotovili, da tega ne bomo mogli izvesti, saj so izdelavo prostorskega akta (PUP) pogojevali s predhodno izdelavo izjemno zahtevnega in dragega konservatorskega načrta za mesto Piran.«
Klic z občine
Zavod, na katerega se sklicujejo občinski veljaki, je že 16. januarja 2008 izdal kulturnovarstveno soglasje za gradnjo na sporni parceli. Cizerlova sta pridobila vsa soglasja, tudi lokacijsko informacijo, projektno dokumentacijo, soglasje Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Občina Piran je izdala izračun komunalnega prispevka, tega sta Cizerlova v znesku 24.010,07 evra plačala (2013. sta ga dobila vrnjenega). UE Piran, ki izdaja gradbena dovoljenja, je želela, da Cizerlova prineseta še potrdilo o plačilu prispevka, potem pa da bodo izdali gradbeno dovoljenje.
Toda 31. 7. 2008 je na upravno enoto poklical »predstavnik občine«, ki je povedal, da gradnja ni možna, kar je svetovalka Slavica Šorgo zapisala v odločbo o zavrnitvi gradbenega dovoljenja, poleg nje jo je na dan 6. 10. 2008 podpisal načelnik Ivan Seljak.
Poklicali smo na UE Piran in vprašali, kdo je bil »predstavnik občine«, ki je popolnoma obrnil tok dogodkov. Seljak nam je odgovoril: »Občina Piran je ob izračunu komunalnega prispevka postala pozorna in nas opozorila na dejstvo oziroma ugotovitev, da je parcela nezazidljivo stavbno zemljišče v območju zelenih površin, kar je bilo vsekakor opozorilo, ki je preprečilo morebitno izdajo nezakonitega gradbenega dovoljenja, ki bi bilo nadalje lahko razveljavljeno. Na zahtevo UE Piran je občina izdala potrdilo o namenski rabi, ki potrjuje status zemljišča parcele 112 k.o. Piran. Tudi Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije – Območna enota Piran je dovolil gradnjo in ob izdaji pogojev za gradnjo v obrazložitvi navaja, da se parcela 112 k.o. Piran nahaja na območju nezazidljivih stavbnih zemljišč – zelene površine. V spisu zadeve je uradni zaznamek, iz katerega izhaja, da je klic uslužbenca Občine Piran Borisa Kočevarja sprejela uslužbenka UE, ki je vodila postopek, Slavica Šorgo, in nato naročila potrdilo o namenski rabi zemljišča.«
Nina Trampuš, občina Piran: »Stranki gradbenega dovoljenja za gradnjo objekta na parc. št. 112 k.o. Piran ne moreta pridobiti, ker tako navaja prostorski akt, kjer je obravnavana parcela. To območje ureja Asanacijski načrt mesta Piran (Ur. objave št. 10/77). Torej gradnja tam ni mogoča že od leta 1977.« |
