DOBJE PRI PLANINI – Zares težko si danes predstavljamo, kako so v resnici živeli naši predniki. Desna polovica hiše je bila iz kamna, leva pa iz brun. Vhodna vrata na sredini so vodila v osrednjo vežo in skozi druga, zadnja vrata na leseni gank, na koncu tega je bil preprost leseni WC. Lahko je bila tudi brez ganka, pritlična, odvisno od denarja in terena.
V originalu je bila hiša brez kopalnice in elektrike, seveda, v zidanem delu sta bili črna kuhinja in krušna peč, ki jo danes znajo zidati le še redki mojstri. A kot kaže, pogrešamo tisti prvinski občutek, ki ga doživiš v stari, leseni hiši.
Ohranili smo vse gabarite, hišica bo taka, kot je bila nekoč.
Danes 46-letni elektroinženir Bojan Guček iz Dobja na Kozjanskem je od otroštva pomagal očetu Marjanu: »Bil je tavžentkinstler, vsega se je lotil, zato sem mu stregel, ko je zidal, mu držal desko, ko je žagal, štemal, ko je napeljeval elektriko...«
Tako se človek nauči vsega. Ko ga je pot zanesla v Maribor na študij, je bil že dodobra okužen s čarobnim občutkom, ki ga človeku daje ročno delo. »Občutek, da si kaj naredil, da ustvarjaš, me navdušuje,« priznava Bojan, ki pa se je že v študentskih letih začel zanimati za stavbno dediščino.
Od kamnoseka do slamokrovca
»V 80. letih smo v družini dedovali dve stari kozjanski domačiji treh tet; brunarico v Repušu in domačijo z gankom v zaselku Ravno. Ko sem končal šolanje, sem se nekega dne sprehodil mimo podrtije in prešinilo me je: kaj, če bi jo obnovili.« Potrudili so se, pridobili nekaj evropskih sredstev, in danes je obnovljena domačija napol muzej, ob vikendih pa tudi krčma, včasih še gledališče za prireditve in srečanja. »Od nog do glave, kot se reče.« A restavriranje stare domačije ni mačji kašelj. »Moraš biti kamnosek, slamokrovec in tesar obenem, pa še kaj zraven,« pravi Bojan in poudarja, da starih mojstrov tako rekoč ni več. »Od tod izhaja največja težava, kako posamezne profile zbrati skupaj, zato obnova take hiše traja dlje, kot če bi zidali novo.«
Pravilo restavriranja veleva, da zamenjaš le zares dotrajane dele, vse drugo poskušaš rešiti in ohraniti. Tako bruneni del hiše najprej razstavi in popiše ter pregleda vsako posamezno bruno. »Nato poskušam poiskati podobno staro stavbo, razpadajoči hlev, kozolček in poskušam od tam pridobiti nadomestna bruna, ki so enako siva in so zares stara.« Nato les zloži nazaj, kot je bil.
Gučka sem prvič srečal na Bučah, kjer je obnavljal staro hišo. Kot vemo, je danes tempo dela vsaj v Sloveniji ponorel, zasebniki pogosto želijo, da bi delali kar noč in dan pa še kakšno nedeljo zraven. Na delovišču na Bučah pa je bilo vzdušje prav prijetno. Vsako bruno posebej so previdno postavili na svoje mesto in ga tudi trikrat pritesali, če je bilo treba, da je lepo sedlo na svoje mesto. »Pri obnovi ne gre hiteti. Zato tudi ni vsak mojster dober, pa ne gre za to, da ne bi znal, ampak se preprosto nima časa ukvarjati z detajli.«
Pravilo restavriranja veleva, da zamenjaš le zares dotrajane dele, vse drugo poskušaš rešiti in ohraniti.
Ker uživa v delu, se je tesarstva priučil, medtem ko se je slamokrovstva učil pri mojstrih Jaku Skaletu iz Bukovja in Ivanu Žagarju iz Olimja. Ko je prišel do kamna, je najprej opazoval mojstra, nato pa vzel dleto in kladivo in poskusil sam. »Pa gre,« smeje pove Guček.
Ena hiša na leto
Tokrat smo ga obiskali na domačiji pri Krlec ali po domače pri Krleku v zaselku Trebče, le nekaj kilometrov od Bistrice ob Sotli. Do stare kozjanske domačije vodi le makadamska cesta čez pašnik, na levi strani vodnjak: »Deluje, globok je deset metrov. Obnovili in prekrili smo ga lani skupaj s kozolcem oziroma hlevom na spodnji strani.« Leseni deli, tudi žleb je lesen, so že posiveli, medtem ko se je pred kratkim s slamo prekrita hiša zlato zableščala. Bruna je prebarval z belo, okna pa z rdečo, da na belem ostenju lepo izstopajo.
Dan za dnem, teden za tednom Guček s sodelavci preživi na domačiji. »Ohranili smo vse gabarite, hišica bo taka, kot je bila nekoč.« Do danes je obnovil pet kozjanskih hiš, a so vse redkejše. »Rekel bi, da se še najdejo tam od Lesičnega proti Zagorju, tudi drugod, a jih je vse manj.« Po drugi strani pa ljudje vendarle postajajo vse bolj navdušeni nad dediščino. Za obnovo hiše pri Krleku so ga poklicali z zavoda za kulturno dediščino, tam je namreč lastnik povpraševal po mojstru.
Hiša pri Krleku je pokrita, zdaj je na vrsti kamniti del. Kamen in dve bruni, pravijo, pa je kozjanska hiša.
