REŠEVANJE

FOTO: Junak Everesta doma rešuje ovce

Objavljeno 15. avgust 2017 16.51 | Posodobljeno 15. avgust 2017 16.51 | Piše: Tina Horvat

Z Davom Karničarjem po sledeh jezerjanskega medveda. Od ovc ni ostalo nič, našli pa so sledi krempljev po drevesih.

Medved pleni ovce tudi na Jezerskem. Foto: Davo Karničar

ZGORNJE JEZERSKO – Komaj se je konec julija predčasno vrnil iz Pakistana, kjer je nameraval presmučati drugo najvišjo goro na svetu K2, že se je moral Davo Karničar aktivno vključiti v življenje v domači gorski vasici Jezersko. Tudi to je namreč prav te dni obiskal medved in začel plenilski pohod med ovcami. Najmanj tri je že pokončal, ena pa je ostala ujeta med skalnimi skoki visoko pod Grintovci, kakor Jezerjani rečejo Kamniško-Savinjskim Alpam. Da bi jo rešili, se je pet Karničarjevih, in sicer Davo s sinovoma Izidorjem in Lovrom ter njegov brat Drejc s sinom Žanom, na začetku tedna podalo na prav posebno reševalno akcijo, žal neuspešno, saj je uboga živalca v tem času poginila. »Medveda sicer nismo opazili, je bilo pa več kot očitno, da se je vračal, saj od ovc ni skoraj nič več ostalo. Bilo je ogromno sledov njegovih krempljev po drevesih,« nam je pripovedoval dan po reševalni akciji in nam zagotovil, da je mrcina sicer še visoko nad vasjo, a ko bodo pognale gobe, kar se zna zgoditi zelo kmalu, se bo zagotovo spustila nižje.


Slovenci smo hribovski narod, ki razume, da v tako tveganih projektih ne sme šteti samo rezultat.

Ne bi bežal pred medvedom

Davo bližnjega srečanja z medvedom še ni doživel, je pa pred leti na sredi travnika nedaleč od vasi zagledal volka. »Takrat sem res cviknil, čeprav so pri nas divje zveri sicer povsem običajne. Že od otroštva vsi poslušamo zgodbe o medvedih, a prav od blizu ga še nisem videl. Na Jezerskem se radi delamo hrabre in se na račun medveda tudi večkrat pohecamo, a ko enkrat vidiš žival od blizu, si ne želiš več nobenega podobnega srečanja, še posebno ne z medvedko in mladički. Vsaj jaz ne,« je iskren. Kaj bi storil, če bi v gozdu srečal medveda? O tem, kako se rešiti pred smrtjo v medvedovem gobcu, obstaja več teorij, Davo prisega na tisto, ki jo je njegov znanec osebno preizkusil na Kočevskem in je delovala: »Seveda je to samo teorija, nimam pojma, kaj bi naredil. Ravno včeraj, ko smo šli iskat ovco, smo se s sinovoma pogovarjali, ali smo sposobni toliko samodiscipline, da bi se ob srečanju z medvedom ulegli na tla in obmirovali. Znanec je namreč ob srečanju z medvedom kolesaril in je pri poskusu bega padel s kolesa. Medved ga je samo pogledal in šel naprej. Od takrat verjamem v teorijo, da si medvedu nenevaren, če si pri tleh in negiben. Nikakor se ne smeš delati močnejšega, večjega od njega in bežati pred njim,« je prepričan junak Everesta, ki je z odločitvijo, da se zaradi bolečin v hrbtu odpove smučanju s K2, v očeh ljudstva postal tudi junak K2, saj je držal obljubo in izpolnil cilj, da se varno vrne domov.


Verjamem, da si medvedu nenevaren, če si pri tleh in negiben. Nikakor se ne smeš delati močnejšega.

Snega se mu že močno lušta

Odločitev, da se odpove smučanju s K2, kar je načrtoval dolga leta, še posebno intenzivno pa zadnja tri, je bila verjetno ena njegovih najtežjih v življenju. Res je, pritrdi Davo, vendar je hvaležen bogu, da mu ni bilo treba veliko razmišljati in se metati ob tla od razočaranja. »Prve tri dni, ko sem se zaradi bolečin v hrbtu komaj postavil pokonci, sem še verjel, da se bo vse skupaj uredilo v dveh tednih. A ko sem naredil prve smučarske zavoje iz prvega višinskega tabora, sem začutil, da je K2 preveč zahteven hrib za improvizacijo in da tudi če bolečine čudežno izginejo, vzpona ne smem tvegati. Pri tem mi je bila v veliko pomoč misel, da na domačem Jezerskem niti slučajno ne bi šel na smuči s takimi bolečinami, zakaj bi to storil na zahtevnem K2,« razloži svojo odločitev.

Po vrnitvi je bil nadvse presenečen nad odzivi ljudi. Ti so bili namreč samo pozitivni, kar zanj pomeni, da smo Slovenke in Slovenci zares hribovski narod, ki razume, za kaj sploh gre v hribih, in da v tako tveganih projektih ne sme šteti samo rezultat kot v športu. »Niti enega negativnega odziva nisem doživel po vrnitvi, kar me je zelo presenetilo. Sicer se s tem, kaj bodo rekli drugi, niti za trenutek nisem obremenjeval, saj je alpinizem dejavnost, v kateri rezultat ne more biti glavni motiv. Zato me res veseli, da so ljudje ves čas verjeli vame in niso pričakovali smučanja s K2 za vsako ceno.«

Kaj pa načrti za prihodnost in ali morda bolečine v hrbtu pomenijo slovo od ekstremnega alpinističnega smučanja? »Za to je še prezgodaj. Moja prioriteta je, da si uredim težave v hrbtu, potem pa, hm, bomo videli. Ves čas je v meni ta tiha skušnjava, moram pa razčistiti, kdo je za njo. Ali hudič, ki me hoče speljati, ali božja volja, ki stvari postavi na pravo mesto. Res je, da imamo tu na Jezerskem pravi raj in da ni nobene prave potrebe, da bi hodil po svetu ali se šel ekstremni alpinizem, a po drugi strani je res, da se mi tudi snega že močno lušta,« nas Davo pusti v negotovosti, ali in kdaj bo ponovno poskušal na K2. 

Deli s prijatelji