PUŠČAVA PRI MOKRONOGU – Štorklja je v gnezdu nedaleč od hiše Janežičevih na Puščavi pri Mokronogu nekajkrat glasno zaklopotala z dolgim kljunom, razprla krila in se spustila na travnik čez cesto. »Končno je zapustila gnezdo. Kar tri dni in tri noči je bila v njem. Čakala je na partnerja, ki je v ponedeljek zjutraj končal pod kolesi prehitrega voznika avtomobila. Kljub vročini, ki je bila te dni, gnezda ni zapustila. Brez vode in hrane je vztrajala. Včeraj je končno odletela za 15 minut in se znova vrnila na svoje mesto,« začne pripovedovati Jožica Janežič.
Smrt na električnem vodu
Je velika ljubiteljica živali, ki je z možem pred dobrim desetletjem na travniku ob hiši postavila drog z obročem in gnezdom, ki sta ga delno pripravila sama. Potem pa čakala, ali se bo katera od štorkelj le ustavila pri njih. Leto ali dve je gnezdo samevalo, potem pa je dobilo prvi par, pravzaprav prvi v teh krajih.
»Moje veselje je bilo nepopisno. Spletali sta si gnezdo, ker pa sta bili še premladi, štorklje so namreč plodne šele po tretjem ali četrtem letu, prvo leto ni bilo mladičev. Spomladi se je vrnil le eden in zaman čakal svojo ljubezen. Ni prišla. Na poti jo je verjetno doletelo nekaj strašnega. Vse poletje jo je čakal, čuval gnezdo in se jeseni sam podal na dolgo pot. Z naslednjo pomladjo se je romanca ponovila. Ko so bila jajca že v fazi valjenja, je eno od odraslih štorkelj ubila elektrika na vodu. Sledila sta žalost in vnovično čakanje, da se le vrne, in leglo je propadlo. In s pomladjo spet nov par. Vse je bilo pripravljeno, da poskrbita za naraščaj, ko je priletel objestnež z močnim avtom. Tudi naslednje leto se je ponovilo isto, le da so se takrat že izlegali mladiči, on pa je ostal nekje ob cesti, povozil ga je avto. Čakanje je bilo žalostno in mladiči so propadli,« niza spomine Jožica, ki je velika ljubiteljica narave in živali, oba z možem sta tudi lovca, ona je lovsko suknjo prvič oblekla pred skoraj tremi desetletji.
In pove, v kakšno veselje ji je pozimi krmiti divje živali. Skrbi pa tudi za štorklje, sploh zdaj, ko je samica ostala sama, vsak dan ji nastavi jetrca in vodo. Zgodilo se je v ponedeljek zjutraj. Malo po šesti uri jo je poklicala soseda, ki je videla, kako je štorklja za robom ceste pobirala polžke. »Čeprav je tu naselje, je objestnež, ki je očitno preizkušal moč motorja, pripeljal z veliko hitrostjo, ne da bi vsaj malo pritisnil na zavoro. Štorkljo je zbil, da jo je odneslo 200 metrov daleč,« pripomni Jožica in pove, da je samec to pomlad na Puščavo prišel že zelo zgodaj, na cvetno nedeljo, samice pa kar dolgo ni bilo za njim. A je prišla. V gnezdu sta imela že jajca. »Ni bilo jutra, da se ne bi ozrla proti gnezdu in jih v mislih pozdravila, ni bilo večera, da se nisem od njih poslovila. Štorklje mi res prinašajo veselje in srečo. Povsod so sprejete, polepšajo ti dan. To so najbolj zveste živali. Če izgubi partnerja, si bo zelo redko našla drugega. V jeseni se bo vrnila v Afriko in je verjetno ne bo več nazaj,« razmišlja sogovornica, ki se je v zadnjih letih, ko je imela kar nekaj operacij in je morala bolj mirovati, posvetila proučevanju ptic, eno leto je pisala celo dnevnik.
Štorklja celo prezimila
Tako je vsak dan z zanimanjem opazovala, kako je par v gnezdo znašal vejevje in drugo rastlinje, pa parjenje in valjenje, pri katerem sodeluje tudi samec. Koliko radosti ji je vsak dan prinesel pogled na gnezdo, sploh ko začno iz njega kukati glavice mladičev, za katere par skrbi z neverjetno skrbnostjo! In kakšno veselje je opazovati družinico, ko se mladiči učijo leteti! Pa skrb za mladiče in hranjenje. »Mladiči potrebujejo zelo veliko hrane, saj morajo od začetka junija, ko se zvalijo, pa do konca avgusta, ko odletijo v Afriko, postati močni. Tako štorklja v krof nabere veliko hrane, celo kače in voluharje, s katerimi krmi mladiče. Dokler so v gnezdu jajca ali mladiči, nikoli oba odrasla hkrati ne zapustita gnezda, kadar je na primer vroče, s krilom mladičem delata senco,« še pove Jožica, ki ima kar veliko izkušenj s krmljenjem štorkelj. Ko je namreč lani par iz gnezda izločil enega mladiča, ker je bil očitno prešibak, je ona prevzela skrb zanj. Hranila ga je dva tedna, zanj kupovala ribe, piščanca, govedino, a očitno mu je kljub veliki skrbi primanjkovalo kalcija. Z možem sta mladiča peljala v zatočišče za živali prostoživečih vrst na Muto, a niti infuzija ni pomagala, poginil je.
Se je pa pred leti zgodilo, da se je k Jožičini mami na Mirno zatekla štorklja, in to pozimi. Mama jo je hranila in štorklja je postala čisto domača. Ko je bila lačna, je prišla pred vrata in prosila, prihajala je na klic, ko pa je termometer kazal –20 stopinj Celzija, je zjutraj prišla vsa črna, očitno si je našla gretje pri kakšnem dimniku. »Ko je prišla pomlad, je po dvorišču plesala! In to s kakšnim zadovoljstvom. Potem pa se je zgodilo. Končala je povožena ob cesti,« žalostno pove Jožica, ki je tudi sicer aktivna, je predsednica Lovsko-kinološkega društva Novo mesto in članica upravnega odbora Kinološke zveze Slovenije, tako da ji nikoli ni dolgčas, sploh ker z možem skrbita še za kmetijo in okolico doma.
Če je torej Jožico k temu, da pove svoje izkušnje s štorkljo, spodbudil naš zapis o štorklji, ki je priletela v motorista, je povezana še z eno zgodbo, pred dnevi objavljeno v Slovenskih novicah. Prav njihova hiša je bila namreč tarča dveh tatičev, o katerih smo pisali, saj sta bila zaradi serije vlomov obsojena na pogojno kazen. V začetku februarja sta poskušala hrvaška Roma vlomiti v hišo Janežičevih skozi kopalniško okno, a sta bila neuspešna. In predrzneža sta si upala vlomiti sredi dneva, čeprav njihova hiša stoji tik ob glavni cesti, ki vodi proti Slovenski vasi. Ob cesti, ki očitno štorkljam ni naklonjena.
