FOTO: Jasnovidec Niko, ki je izginila pri 16., našel za severno mejo

LJUBLJANA –Svojci pogrešajo 23-letnega Saša Kondića Lalevića iz Ljubljane,« je malo pred božičem obvestila policijska uprava in dodala, da je bil »nazadnje opažen na Preglovem trgu na Fužinah«. Kot smo izvedeli pozneje, je Sašo prav tam, na Preglovem trgu, tudi stanoval.

Svojci pogrešancev neredko za pomoč zaprosijo jasnovidce. Tako tudi Saševi: »Zaprosili smo Zdravka Malnariča iz Bele krajine. Izvedeli smo namreč, da se je z natančnimi podatki, kje iskati, izkazal že večkrat. Kmalu nam je Malnarič sporočil, da naš Sašo žal ni več živ, iščemo naj ga 2400 metrov južno od doma. Skoraj sočasno z Malnaričevimi napotki je prispelo sporočilo, da so mrtvega Saša našli na obrežju Ljubljanice, blizu Fužinskega mostu.«

Sašev sorodnik je še dejal: »Malnarič nas je resnično usmeril dokaj natančno. Prav zato sem si shranil kontakt, da bi ga, če bi še kdaj potreboval, spet poklical. Pa še nekaj bi iz te za nas grenke izkušnje rad poudaril – da človeka, ko ga pogrešite, začnete iskati čim prej. Vsaka minuta je lahko včasih odločilna – zato res ne čakati!«

Presoja, kaj in koliko povedati, je lahko tudi za jasnovidca trd oreh. Odstiralca tančic skrivnosti naj bi vodilo predvsem to, kaj je za prizadete soudeležence najbolj etično.

Tak primer nam je opisala Marjeta Belak z Vrhnike: »Leta 1976 v Ljubljani rojena Nika je tisti četrtek, 3. decembra 1992, od doma kot običajno šla v šolo. Po pouku se ni vrnila. Starši so pomislili na njeno dobro prijateljico in telefonirali njenim staršem, ki so potrdili, da tudi njihove hčerke še ni domov. Sta se najbrž skupaj kam odpravili ... toda kam? Po nekaj klicih k prijateljem in znancem ter zatrjevanju vseh po vrsti, da deklet ta dan niso videli, so se oboji od staršev s sorodniki z dvema avtomobiloma odpravili obiskovat lokale, kamor zahaja mladina. Takih pa je v Ljubljani brez števila. Še fotografiji so vzeli s seboj in spraševali, ali ju je kdo videl. Seveda so obredli tudi glasbene klube. A vse zaman, do zgodnjih jutranjih ur jima niso prišli na sled.«

Vmes med obiskovanjem lokalov je oče stopil še na policijsko postajo, da bi podal prijavo o pogrešanju hčerke: »Da je še prezgodaj za sprejem prijave, so ga podučili, da mora preteči toliko in toliko ur. Prijavo o obeh pogrešanih mladoletnicah so vzeli šele naslednji dan. Ob zagotovilu, da ju bodo intenzivno iskali, seveda. Vendar ju policija nikoli ni izsledila.«

Slamice zadnjega upanja

Nikini svojci niso čakali križem rok: »Naslednji dan smo pregledali vse njene domače zapiske, če bi vendarle odkrili kako sled, namig... Predvsem smo bili pozorni na telefonske številke – takrat še ni bilo mobilnikov – ali je morda komu med njimi kaj govorila o svojih namenih. Stopili smo tudi v šolo. Ne Nike ne prijateljice usodnega dne sploh ni bilo k pouku. Izvedeli smo pa, da sta tisti dan pri avtocestnem bencinskem servisu spraševali voznike tovornjakov za prevoz. Toda nihče ni znal povedati, v katero smer. Ves čas smo bili v stiku s policijo, od koder pa ni bilo novic.«

Presenetilo jih je: »Nika je doma pustila vse dokumente, med njimi potni list in zdravstveno izkaznico. S seboj je vzela le šolsko torbo in mesečno vozovnico mestnega avtobusa.«

Dnevi so se vrstili, dekleti kot bi izpuhteli: »Po slamico zadnjega upanja smo se zatekli še k bioenergetikom, zagotovo smo jih obiskali vsaj deset.«

Izplen je bil takle: »Potem ko se je zadeva razpletla, lahko rečem, da se je resnici še najbolj približala vedeževalka iz Grosupljega, ki je gledala v stekleno kroglo. Trdila je, da je Nika živa in dela v neki pralnici severno od Slovenije. Nič pa ni mogla reči, kdaj se bo vrnila.«

Na prvi vtis je sicer največ obetal neki novomeški bioenergetik: »Določil je ulico in hišo v Milanu, na karti še označil natančno lokacijo, kjer naj bi Niko zadrževali proti njeni volji. Starši so najeli uglednega zasebnega detektiva, da je šel preverit. Vse je bilo tako, kot je narisal bioenergetik, le Nike ni tam nihče poznal!«

Spomladi 1993 je naša sogovornica v reviji Misteriji prebrala članek o Zdravku Malnariču s Kala pri Semiču, da najdeva pogrešane osebe: »Poslala sem mu opis Nikinega primera z njeno fotografijo. V nekaj dneh mi je telefonsko odgovoril, da je pogrešana živa in zdrava ter da je nekje za severno mejo. Povedal je še, da je zaposlena v instituciji, ki se ukvarja z osebnimi storitvami. Zagotovil je, da se bo domačim zanesljivo oglasila sama, ampak šele čez mnogo let.«

Sorodniki so jo ves ta čas še naprej iskali, a neuspešno.

Solze sreče

Tako je prišlo leto 2006, ko je Nika dopolnila 30 let: »Lepega dne v začetku poletja domači dobijo klic duhovnika iz Avstrije. Da jim sporoča, je dejal, da je njihova pogrešana hči dobro in želi znova navezati stike s starši – če le niso preveč jezni nanjo. Da nikakor ne, so zagotovili duhovniku, ter da se seveda želijo z njo srečati. Tedaj je duhovnik na telefon dal – Niko! Sledili so čustveno zgoščeni trenutki z veliko solzami sreče.« Kaj ne, vmes je namreč minilo več kot 13 let!

Seveda so se starši nemudoma odpeljali k hčerki na avstrijsko Koroško. Pozneje so se seveda skupaj smejali, ko jim je hčerka razkrila, da se je prvega ponovnega srečanja s starši tako bala, da si je – za vsak primer – zagotovila celo osebno varovanje.

Že ko je starše zagledala, se je ves Nikin neutemeljeni strah pred njimi razblinil: »Kaj olajšanje, neizmerna sreča je preplavila vse.«

Srečo staršev je še povzdignilo spoznanje, da je hči srečno poročena z Avstrijcem, sami pa so v tistih letih gluhe tišine postali babica in dedek.

Zgodbo o dolgotrajni moreči negotovosti, ki se je končala z neizmernim olajšanjem, je Marjeta Belak sklenila: »Nika živi naprej s svojo družino, s starši se redno obiskujejo. Jim je pa tudi zaupala, kako ji je kot šestnajstletnici uspelo čez državno mejo. S prijateljico sta se pomešali med skupino beguncev iz bivše Jugoslavije. Obema je koristilo, da sta zaradi sorodnikov na Hrvaškem in v Bosni znali ravno dovolj hrvaško oziroma bosansko, da sta v avstrijskem sprejemnem centru očitno dovolj prepričljivo povedali, da sta v vojnih spopadih izgubili starše, da sta torej vojni siroti in brez dokumentov. Nika se je sčasoma zaposlila in omožila ter si ustvarila dom na avstrijskem Koroškem, medtem ko je njena prijateljica odšla naprej in tudi stik sta izgubili.«