SREDNJA BELA – »Pred leti sem po naključju v roke dobil sliko, ki je bila temna in tako umazana, da se ni videlo, kaj je na njej. Odnesel sem jo domov in jo očistil. Pred menoj se je pokazalo toliko ovčk, da jih nisem mogel prešteti. Takrat sem si rekel, da bodo imele tudi moje jaslice toliko ovčk, da jih ne bo mogel nihče prešteti,« pove upokojenec Vinko Pfajfar o tem, zakaj je začel pred več kot desetletjem širiti jaslice. V vseh teh letih so se njegove jaslice v mansardi stanovanjske hiše na Srednji Beli pri Preddvoru že tako raztegnile, da na Gorenjskem verjetno ni večjih.
»Letos se raztezajo na približno 90 kvadratnih metrih,« oceni Vinko, ki mu mansardo vsako leto pomaga v decembrsko vzdušje zazibati žena Francka. Postavljanje tako mogočnih jaslic je kajpada zahtevno in dolgotrajno opravilo, saj je treba za začetek nabrati več zaplat lepega mahu. »Ponj greva na Jezersko, saj je na skalah ob poti, ki vodi na Češko kočo, venomer najlepši,« se strinjata zakonca.
90 kvadratov sta zapolnila z božično zgodbo.
Na gorski mah pa Vinko in Francka razporedita marsikaj: od božjih družin v votlinah do deteca, ki počiva v orehovi lupinici. Od oslička, ki ga je Vinko Pfajfar letos prinesel s Korčule in mu namesto šahovnice nadel drva, do pastirjev, krav in kamel pa vse do Sneguljčice s palčki, od katerih je eden igrivo sedel kar na gugalnico. Tu so drvarji, ki mladim obiskovalcem Pfajfarjevega podstrešja prikazujejo, kako so v starih časih iz gozda do žage tovorili drva, tam sta zaljubljeni in objeti žabici. Blizu njih je Miklavž, ki sta mu oblačila izdelala zakonca Pfajfar, kajti prvega decembrskega dobrega moža ni bilo najti na prodajnih policah, zato sta kupila Božička in mu rdeča oblačila zamenjala z belimi. Del zavzemajo veseli pujski, nad vsem pa sveti zvezda repatica, ki ponoči čarobno osvetljuje nebo.
In prav zares: ovčic, velikih in majhnih, je na podstrešju toliko, da jih ne more prešteti nihče od številnih obiskovalcev, ki se decembra zvrstijo pri Pfajfarjevih. »V zgornjih prostorih hiše imava prostor in ker so zimski dnevi pusti in čemerni, sva mansardo zapolnila z jaslicami. Marsikdo bi tako velike postavil ven, a to za naju ne bi bil pravi čar. Midva imava rada goste, uživava v tem, da pridejo k hiši ljudje, s katerimi se pogovoriva, spijeva čaj,« si misel dopolnjujeta zakonca Pfajfar.
S srečo v srcu se spomnita pohodnikov z Brega, ki so z baklami v rokah pešačili nekaj kilometrov, da bi si ogledali velike gorenjske jaslice. »Tistim, ki k nam pridejo z bolečino, pa svetujem, naj gredo gor, si ogledajo jaslice in breme razporedijo med pastirčke. Ko odhajajo, povedo, da gredo od hiše veliko lažji,« še en del prazničnih trenutkov, ki se kaj lahko prikažejo ob obisku skrbno urejenih jaslic, opiše Vinko Pfajfar.
Že malo zatem se iskreno nasmehne, ko pripoveduje še eno zanimivo zgodbo, prav tako povezano z njegovimi jaslicami: »Gledam enkrat po televiziji prispevek o jaslicah, ki jih urejajo v Vatikanu. Govorili so o velikih in lepih vatikanskih jaslicah, na zaslonu pa se je pokazala moja roka, kako ureja naše jaslice.«
Poleg jaslic sta zakonca Pfajfar, ki v teh decembrskih dneh tudi bralce Slovenskih novic vabita na Srednjo Belo 11, decembra pripravila še piškote. Ne čisto navadne, ampak takšne, kakršne je pekla že Vinkova mama. »Prihajam iz Češnjice pri Železnikih, kjer smo od nekdaj pripravljali dražgoške kruhke. Pripraviti testo zanje ni nobena umetnost,« pojasni Vinko, ki za peko svojih medenjakov porabi kilogram medu in prav toliko moke, malo cimeta v prahu in litrski kozarec mlačne vode, v katero je raztopil sodo bikarbono. |
