SLOVENSKE KONJICE – Vsak kraj v Sloveniji ima kakšnega posebneža, ki nekoliko izstopa iz povprečja in se nekako ne vklaplja povsem v naše okolje. Eden takih je Danilo Voler iz Slovenskih Konjic. Januarja se bo srečal z abrahamom, že od otroštva pa so ga zanimali tehnologija, predvsem elektronska, izumi in poskusi, vedno je poskušal kaj izumiti oziroma priti do nečesa novega. Žal pa je njegovo življenje močno zaznamovala tudi bolezen – epilepsija, zaradi katere, kot pripoveduje, se ga ljudje kar malo bojijo. Ima namreč takšno obliko, da se med napadi precej nenavadno vede, zato mnogi mislijo, da je pijan. Že leta okoli vratu nosi pasjo ovratnico, vendar iz zdravstvenih razlogov – ugotovil je namreč, da so epileptični napadi z njo blažji. Seveda mu zdravniki ne verjamejo, nekateri so celo precej zgroženi nad njegovo terapevtsko metodo, a najpomembneje je, da pri njem deluje. Bolezen pa ga ni ustavila pri njegovem ustvarjanju. A zdaj, ko mu je po dolgih letih poskušanja uspelo izdelati napravo, s katero bi se dalo pridobivati neomejene količine goriva iz morske vode in jo zaradi tega pri njem doma imenujejo kar naprava prihodnosti, je prav jezen na našo državo, saj mu ne dovoljuje njenega razvoja.
Proti zakonom fizike
Pred dvema letoma je po dolgih letih po naključju ugotovil, da se lahko iz morske vode pridobiva skoraj neomejene količine vodika in se pri tem porabi le za vzorec elektrike: »Iz tako pridobljenega vodika lahko dobimo nazaj veliko več električne energije, kot smo je porabili, saj električni agregat kar sam sebi proizvaja gorivo za svoj lasten pogon. Teoretično bi lahko tudi avtomobile namesto bencina poganjal vodik. Pri tem je pomembno, da je kot gorivo nestrupen, saj pri njegovi porabi ni strupenih izpušnih plinov, kot so pri bencinu.« Takšne naprave, ki bi proizvajala energijo sama sebi, za lastni pogon in še dodatno, doslej še ni odkril nihče, čeprav jo iščejo že stoletja, nam pove Danilo in nam pokaže svojo napravo, sestavljeno iz elektroliznih enot, cevk, rezervoarja in zbiralnika vodika.
Seveda se je poskušal povezati tudi z Institutom Jozef Stefan, a so mu povedali, da v njegov izum ne verjamejo, saj naj bi bilo to po vseh fizikalnih zakonih nemogoče. A na ta znanstveni dvom ima Danilo svoj zelo utemeljen odgovor: »Če bi tako vsi razmišljali, bi bilo človeštvo še vedno v kameni dobi. Pred nobenim izumom nihče ni verjel, da je mogoč.«
Zaradi epilepsije invalidsko upokojen
Bolj kot na znanstvenike, ki zavračajo njegovo morebitno rešitev človeštva z gorivom, ki ne onesnažuje in ne povzroča vojn, kot jih nafta, pa se huduje na državo, ki mu ne omogoča razvoja njegove inovacije oziroma ga preprečuje. Kljub napadom epilepsije, ki jih ima že od osmega leta naprej, se je izučil za tehničnega risarja in za monterja ogrevalnih naprav. Ima dva poklica, pripoveduje, vendar zaradi epilepsije ne sme in ne more delati, saj je invalidsko upokojen. Ker nima delovne dobe, njegovi mesečni dohodki znašajo 290 evrov, in ker se s tem seveda ne da preživeti, je zaprosil tudi za varstveni dodatek, ki mu vsaj za 100 evrov poveča dohodek.
Problem je v tem, da bi moral Danilo svojo napravo še tehnično izpopolniti, da bi dokazal njeno delovanje, predvsem to, da je pridobljeni plin res vodik, a za to mu manjkajo še električne gorivne celice, ki bi ga stale okoli 2000 evrov.
»No, tu pa se vse ustavi, saj mi moja lastna država ne pusti priti do tega denarja, in tega materiala nikakor ne morem kupiti,« jezno pripoveduje. Že z boleznijo ima dovolj težav, prav zaradi nje pa ne sme dodatno zaslužiti, nihče mu ne sme nič nakazati na njegov tekoči račun, saj bi izgubil pravico do varstvenega dodatka. »Vsako leto moram prinesti bančne izpiske, in če bi bilo vidno bančno nakazilo, bi mi varstveni dodatek ukinili, pa verjetno bi moral še kaj vračati. Če bi se to zgodilo, bi mi ostalo le 290 evrov, kar je spet premalo za življenje, predvsem za moje ustvarjanje. Kako naj torej zberem ta denar, teh 2000 evrov? Naj mi kdo to razloži!«
Država: Nehajte s temi izumi
Danilo in na tisoče drugih zaradi bolezni invalidsko upokojenih Slovenk in Slovencev bi po mnenju države torej morali ždeti v svojih sobicah, biti odvisni od dobrote svojih sorodnikov in čakati na državno miloščino. Vmes ne bi smeli in ne zmogli početi prav ničesar, kar je dano početi zdravim ljudem, nič, kar bi jih veselilo in kar bi jim razsvetlilo njihovo z boleznijo zaznamovano trpljenje. »Januarja bom star 50 let, pa sem še vedno odvisen od staršev in sestre. Z mojimi prejemki brez njih ne bi mogel preživeti! Oni so mi tudi veliko pomagali pri mojih izumih, ko pa sem šel na center za socialno delo, da bi uredil to z varstvenim dodatkom, so mi samo rekli, naj rajši neham s temi svojimi izumi! V to pa res ne bom privolil, ker to ni človeško. Če me je država že obsodila na životarjenje, mi CSD ne bo še diktiral, kako naj životarim!«
Danilo torej ne sprejema tako nespoštljivega odnosa države do svojih državljanov, vsekakor pa se svojemu izumu noče odpovedati in se mu ne bo. Njegova bes in obup sta bila celo tako velika, da je že razmišljal o protestu, in sicer bi bil pripravljen nekaj časa preživeti na mestu pasjega čuvaja in tako pokazati, kako naša država dela s svojimi državljani. »Če mi država do 27. aprila prihodnje leto ne bo pustila razviti izuma, se bom namestil v pasjo uto in morda mi bo vsaj tako uspelo zbrati denar za mojo napravo,« se je odločil.
