RIBNICA – Če bi se te dni iz Ljubljane odpeljali proti Ribnici in bi tik za Turjakom zavili levo na makadamsko cesto, bi bili neprijetno presenečeni. Le lučaj od glavne prometnice je smetišče. Novo. Kupi oblek, med njimi čevlji in igrače. Vsega skupaj je za kakšno prikolico. »Taka smetišča se ob glavni cesti pojavljajo štirikrat na leto,« pravi Cveto Staniša, inšpektor medobčinskega redarstva občin Ribnica, Velike Lašče, Dobrepolje, Sodražica in Loški Potok.
Zgroženost je še toliko večja, ker so v teh krajih – tako kot po vsej Sloveniji – v zadnjih dveh desetletjih odstranili večino črnih odlagališč odpadkov, tako da jih je v vseh petih občinah le še 15. Nova se ne pojavljajo. Izjema so le omenjena tik ob glavni cesti, torej v občinah Velike Lašče, Ribnica in Dobrepolje. Podobno je tudi v občinah Kočevje, Dolenjske Toplice in Grosuplje.
Sejem v naravi
Vzorec se ponavlja: odvržene obleke najdejo le lučaj od glavne prometnice, le toliko stran, da dogajanje ni vidno s ceste. Vedno so izbrani kraji, kamor se lahko pripelje z avtomobilom ali kombijem. Oblačila so položena v krog, na sredini so igrače, čevlji in torbice, ob strani je videti ostanke kurišča. Pa kakšna prazna vrečka zamrznjenega pomfrija je zraven in tudi plastenke pijač. »To je že razmetano,« pravi Staniša in pokaže na kup. Po navadi se zdi, kot da je nekdo pripravil tržnico na prostem, kamor prideš, se imaš lepo, kaj izbereš in vzameš. Tisto, česar ne potrebuješ, preprosto pustiš. In se odpelješ.
»To niso klasični komunalni odpadki,« pravi Staniša. Če človek doma pospravlja, se med smetmi naberejo različne stvari, od starih oblek, praznih škatel, papirja... Tu pa so vedno le obleke, čevlji, igrače in torbice, razloži sogovornik: »Ta oblačila so čista, nekatera so še zložena. Bojim se, da gre za izkoriščanje humanitarne pomoči.« Obleke, ki jih ljudje poklonijo dobrodelnim organizacijam v dobri veri, da jih bodo dobili tisti, ki jih potrebujejo, končajo kot odpadek v gozdu.
V desetih letih, odkar se to odlaganje še uporabnih oblek dogaja ob glavni cesti, je Staniša v eni od njih našel vizitko gospe z drugega konca Slovenije. Poklical jo je. »Razložila mi je, da jih je poklonila eni od dobrodelnih organizacij. Ko sem klical naprej, pa se je izkazalo, da te organizacije nimajo pregleda nad tem, kje obleke končajo.«
Pomoč je možno izkoriščati
Alenka Bunderla s kočevskega Rdečega križa potrdi, da je možno pomoč z oblekami izkoristiti. V preteklosti se je to dogajajo tudi pri njih, saj so v staro skladišče prihajali Romi, pograbili kup oblek in jih odnesli v avto, ne glede na velikost. »Se je zgodilo, da smo jih kmalu zatem našli odvržene ob reki.« Zato so v novem skladišču, kjer imajo prostovoljko, uvedli red. Romi lahko pridejo po oblačila vsake tri mesece, vendar morajo povedati, kaj potrebujejo. Zdaj, ko ni več samopostrežbe, gneče ni, saj je zanimanje za tovrstno pomoč zelo upadlo. Vendar pa so Rome na tak način izenačili z drugimi, ki potrebujejo pomoč, pravi Alenka Bunderla: »Običajno je, da ljudje vzamejo obleko, ki jo potrebujejo in jim je prav.«
Cveto Staniša upa, da jim bo vendarle uspelo najti tiste, ki vsako leto nekajkrat pustijo kupe oblek ob glavni cesti. »Do zdaj iz teh odpadkov ni bilo mogoče dobiti nobenih podatkov, da bi lahko proti storilcem sprožili kateri koli postopek,« pravi Staniša. Morda bo kdo videl kako tako srečanje in si zapisal registrsko tablico avtomobila. Kajti v tej zgodbi lahko kratko potegnejo samo tisti, ki v resnici niso nič krivi: lastniki parcel. Za odvržene smeti so po zakonu odgovorni prav oni, in jih morajo pospraviti na lastne stroške! Obleke, čevlji in igrače, ki bi jih kdo lahko še uporabil. »Bojim se, da gre za izkoriščanje humanitarne pomoči,« pravi Cveto Staniša. Štirikrat na leto najdejo takšna smetišča. Odvrženi so tudi povsem nenošeni čevlji. Materiala je toliko, da gre v prikolico ali kombi. Igrače so bile namenjene otrokom, a so končale med smetmi. Lastnik mora na svoje stroške odstraniti taka smetišča.
Odstopanj je malo Da je možno humanitarno pomoč tudi izkoriščati, se zaveda Peter Tomažič iz Karitasa. Pravi, da pri njih ni mogoče dobiti velikih količin oblek, vendar ne morejo imeti celovitega pregleda nad tem, kaj ljudje naredijo z oblačili, ki so jih prejeli pri njih. Če ugotovijo, da posameznik izkorišča njihovo pomoč, ga opozorijo, če ne gre drugače, jo ukinejo. »Razumemo specifične življenjske sloge, a le do neke mere.« Resnica je tudi v tem, pravi Tomažič, da je 95 odstotkov vseh primerov takih, da ljudje hvaležno vzamejo pomoč, ker jo potrebujejo. Le kakšnih pet odstotkov je odstopanj. »To so posamični primeri,« pravi Tomažič. |
