Težko je verjeti, da bo čil in živahen gospod, ki je Delovo stolpnico obiskal nekaj dni pred svojim rojstnim dnevom, konec tedna dopolnil že 95 let. Marku Račiču spomin deluje brezhibno, ko pripoveduje o svoji mladosti in bogati športni poti, ki bi mu jo lahko zavidali marsikateri športniki, se mu na usta prikrade nasmešek in oči se leskečejo kot redkim srečnežem, ki so v življenju našli svoje poslanstvo in ga uspeli tudi živeti.
Za Račiča je bila to nedvomno atletika, ki se ji je zapisal že pri rosnih 11 letih. Takrat ga je oče vpisal k Sokolu in ni trajalo dolgo, da so njegov izjemni talent opazili tudi drugi. Iz kluba Ilirija so ga prišli kar na dom vprašat, ali bi se jim pridružil, a bi priložnost takrat še zelo mladi Marko skorajda zavrnil. Kriva je bila prevelika skromnost, »kaj pa bom jaz med njimi,« si je mislil Račič. In to kljub temu, da se je zaradi svojih dosežkov že zelo zgodaj znašel tudi v časopisih. Ne enem od prvih testiranj je 100 metrov namreč pretekel v izjemnih 12 sekundah. Že čez tri leta je ta rezultat še občutno izboljšal in razdaljo pretekel v 10,8 sekunde in tako postal najhitrejši Jugoslovan.
Da je nadarjen za šport, so kmalu ugotovili tudi zunaj meja naše takratne republike in pri osemnajstih so ga iz Beograda povabili, da se je udeležil balkanskih iger, zaradi česar bi ga skorajda vrgli iz šole, a se je znašel in izostanek opravičil. Pridobil je opravičilo samega ministrstva za prosveto, ki je strogega ravnatelja prepričalo, da mu je ponovno dovolil vstop v učilnice.
Leta 1948 je na poletnih olimpijskih igrah v Londonu zastopal Jugoslavijo in se v teku na 400 metrov uvrstil v polfinale, s štafeto 4 x 400 metrov pa izpadel v prvem krogu. Leta 2012 se je na posebno povabilo Mednarodnega olimpijskega komiteja vrnil v London in stiskal pesti za našega Primoža Kozmusa. Bil je profesor športne vzgoje, o štafeti ter teku na 100 in 200 metrov je mesec dni predaval celo v Kuvajtu.
Pri močeh ga, kot pravi, ohranjajo prijatelji, ki so tudi po nekaj desetletij mlajši in s katerimi deli strast do športa. Nekaj njih, med njimi predsednik Kluba slovenskih olimpijcev Miroslav Cerar in nekdanji predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije Janez Kocijančič, se je udeležilo tudi prisrčnega druženja, na katerim smo lahko slišali prenekatero anekdoto in na koncu naši športni legendi seveda tudi nazdravili na še mnoga leta.
Klub slovenskih olimpijcev je ob tej priložnosti v Krambergerjev sklad podarili komplet nogometnih dresov, ki na Slovenskih novicah že čakajo nove lastnike. |