FOTO: Gospa, saj vam pa samo četrt srca dela!

VRHNIKA – Mnogi jo poznajo kot najboljšo barmanko v Sloveniji in vodjo znane ljubljanske slaščičarne Lolita, le redki pa vedo, da energična in odločna 47-letnica že trinajst let živi z zelo težko srčno boleznijo, ki je izbruhnila med njeno nosečnostjo in zaradi katere je malo manjkalo, da bi umrla. Nihče tudi ne bi niti pomislil, da je bila že invalidsko upokojena, a se je z neverjetno voljo do življenja nekako izvlekla iz tega zanjo povsem nesprejemljivega statusa. A tako kot invalidsko komisijo je skoraj mrtvi Vrhničanki uspelo prepričati celo svoje obolelo srce, da ji omogoča polno življenje, zaradi katerega jo občudujejo vsi, ki jo poznajo, tudi njeni zdravniki. Tako poleg Lolite vodi še dva lokala iz skupine Kaval Group, je zelo aktivna barmanka in osvaja številna odličja, trenutno se pripravlja za odhod na svetovno prvenstvo barmanov v Tokiu. Predvsem pa je skrbna mama 12-letnemu Tianu in v prostem času vse bolj navdušena planinka in ljubiteljica potovanj. In vse to s srcem, ki dela le s četrtino moči, in s pomočnikom – srčnim spodbujevalnikom.

Čez noč 100-odstotna invalidka

Še sama ne ve natančno, kako ji vse to uspeva, prepričana je, da je preživela zaradi ljubezni do otroka in do življenja. Kot nam pripoveduje, je zbolela povsem iznenada in se v enem dnevu iz popolnoma zdrave ženske spremenila v stoodstotnega invalida. Bila je zelo srečna in aktivna nosečnica, pripoveduje, sodelavci so se hecali, da jo bodo odpeljali iz službe naravnost v porodnišnico ali pa bo rodila kar tam. Nekega dne pa jo je stisnilo. Začutila je, da jo pri srcu stiska, komaj je še dihala in kar eno uro ni prišla k sebi. Njen zdravnik jo je takoj poslal na EKG, a ker je bil petek, je niso sprejeli in so ji rekli, naj pride v ponedeljek. Z možem sta se odpravila na urgenco in po sedmih urah različnih preiskav ni bilo prav nič jasno, kaj ji je. Šele ko so jo obdržali na oddelku in ji naredili ultrazvok srca, je stopil k njej zdravnik in rekel: »Ja, gospa, saj vam pa dela samo 25 odstotkov srca!« Takoj so jo poslali na intenzivno nego, jo celo uvrstili na listo za presaditev, še nerojeni otrok je prejemal zdravila za to, da bi se mu razvila pljučka.

Čeprav so jo povsod lepo obravnavali, pa ima na te prve dneve negotovosti in šoka zaradi tega, kar se ji je zgodilo, tudi zelo grenke spomine. Bila je tik pred porodom, bili so trenutki, ko ni mogla dihati, bala se je za otroka in zase, potem pa ji zdravnica precej hladno pove, da ima samo 10 odstotkov možnosti, da to preživi. »Rešujemo otroka, vi pa boste ali ne boste … Da, tako mi je rekla!« Vsakogar bi tako slaba napoved podrla, a ne Drage Kepeš. Z vsemi močmi se je oklepala svojega lepega življenja in s carskim rezom rodila danes 12-letnega Tiana. Takoj po porodu je 12 dni preživela na intenzivnem oddelku (KOIIM), to je tisti oddelek, pove, kamor pripeljejo najhujše bolnike in kjer obstaja velika verjetnost, da ne prideš z njega, potem pa še mesec na kliniki. »Sina so mi vsak dan pripeljali po tistem rovu pod KC, in ko sem ga gledala, mi je bilo vse jasno. Imam krasnega otroka, sem si dejala, in ne bom se vdala!« Popolnoma shujšano in z ogromnimi črnimi podočnjaki so jo odpustili domov in prijatelji so ji pozneje povedali, da so se je kar ustrašili, tako slabo je bila videti.

Hlepela je po življenju

Po tej hudi izkušnji je bil čas za rehabilitacijo. S 34 leti se je na terapijah znašla med najmanj enkrat starejšimi ljudmi, saj njena bolezen, ki jo še sama težko izgovori – dilatativna kardiomiopatija – tako mlade ljudi po navadi zaobide. Komaj se je premikala, težko je dihala in po 50 metrih je že morala počivati. V Ljubljani še od Tromostovja do Name ni mogla priti brez vmesnih počitkov, kaj šele da bi se podala kam dlje. Če je šla z otročkom v vozičku na sprehod, se ni mogla pogovarjati z drugimi mamicami, saj njeno srce ni preneslo, da bi hkrati hodila in govorila.

Za energično Drago to seveda ni bilo življenje, v kakršno bi privolila, ona in njeno srce sta hlepela po več. Čim manj opravka je želela imeti z bolnišničnim okoljem, saj se tam vsi pogovarjajo samo o boleznih, začela je razmišljati o spremembi. Ni hotela več biti žrtev svoje bolezni, ampak je vse skupaj vzela kot opozorilo in kot izziv. »Ne bom rekla, da je bolezen blagoslov, vendar se zaradi nje nisem želela smiliti niti sebi niti drugim. Resda sem opazila, da so me prijatelji sprva obravnavali kot invalida, ki bo ravnokar umrl, in so se me kar malo bali, jaz pa sem kljub vsemu bila tako zelo živa in iz tega nisem delala velikega cirkusa,« pripoveduje.

Srčni spodbujevalnik

Leta 2010 so ji vsadili srčni spodbujevalnik, ki ji je olajšal delovanje srca, z nasmehom pa se tudi spominja anekdote, ki jo je doživela s prijateljico. Vozili sta se v avtu, ko je njen srčni spodbujevalnik začel piskati. To se namreč zgodi, ko gre baterija h koncu. Draga se je hotela malo pošaliti in je prijateljici rekla, da bi potrebovala umetno dihanje, ona pa je bila čisto iz sebe in se začela izgovarjati, da ima herpes. Kako sta se potem smejali, ko je obema postalo jasno, da gre za šalo.

Tudi z zdravniki ima odličen odnos, pove, saj so tudi oni navdušeni nad tem, kako je ukrotila svojo bolezen. Eden od njih je več mesecev hodil v Lolito na kavo, vendar je v vodji lokala sploh ni prepoznal. Zdelo se mu je nemogoče, da bi ena njegovih pacientk, ki so po navadi invalidsko upokojene, tako živahno stregla gostom in mešala pijače. Njena kardiologinja prim. mag. Nadja Ružič Medvešček pa ji je nekoč dejala, da je čudežna ženska s čudežnim srcem, ki je ubralo povsem svojo pot, da ji omogoča normalno življenje.

»Bilo je šest groznih let, predvsem na začetku, ko so me invalidsko upokojili, sem se počutila povsem nezmožno in nekoristno. Potem sem se še ločila, umrla mi je mama, kot stoodstoten invalid prve stopnje sem imela 250 evrov penzije, otrok pa je bil tik pred začetkom šole. Takrat sem veliko jokala in premišljevala, kaj hudega se mi bo še zgodilo. A potem sem si rekla, da bom temu naredila konec in da se seveda dogajajo še hujše reči. S hvaležnostjo sem sprejela svoje življenje, predvsem to, da imam zdravega otroka. A najprej sem se hotela znebiti statusa invalida in na invalidski komisiji niso mogli verjeti, da s takšno diagnozo želim nazaj med delovno zmožne ljudi, potem pa sem se začela ozirati po hribih in potovanjih.«

Nedavno se je, res da bolj počasi kot drugi, povzpela do prelepih Triglavskih jezer, drugo leto bo padel Triglav, si je obljubila.