STARA GORA – Decembra lani smo v Slovenskih novicah pisali, da je Roman Jug, vokalist in besedilopisec, pomembno ime slovenske plesne glasbe v 90. letih, prejemnik platinaste in zlate plošče za vseslovenski glasbeni projekt Hitomanija, zbolel za rakom. Operirali so ga 8. novembra 2016, mu odstranili mandlje, ki so bili maligni, 52 bezgavk ter del organov v ustni votlini.
Življenje piše svoje zgodbe, pretresljive in pogosto nepravične, tako je Romana le sedem mesecev po diagnozi, 21. maja dopoldne, zadela močna možganska kap. Dvakrat. Prvič doma, medtem ko mu je svak Alen pomagal priklopiti novo televizijo, drugič pa le nekaj dni zatem na nevrološki kliniki v Ljubljani. »Ena je bila močnejša od druge,« pripoveduje Roman, ki je sodeloval s skupino 4 Fun, v kateri je pela Karmen Stavec, ter bil član zasedbe Gimme 5, prepoznavne po pevki Deji Mušič – ta je že vrsto let poročena, živi in dela na Švedskem.
Nikoli več, kot je bilo
Kapi se spominja po tem, da ga je v predelu glave močno zabolelo, da ni čutil desne strani telesa in da je svaka zaprosil, naj pokliče reševalno vozilo: »Vedel sem, da je kap zadela že mojega očeta pred 25 leti.« Oče je, medtem ko se je Roman boril za življenje na nevrološkem oddelku, umrl v 76. letu starosti. Nanj je bil Roman, kot je tudi na svojo 27-letno hčer, mater, sestro, svaka, prijatelja Dušana, ki živi v Ankaranu, izjemno navezan.
Po drugi možganski kapi in smrti očeta se je po treh tednih boja na nevrološki kliniki, s komaj 58 kilogrami pri svojih 185 centimetrih, preselil v Univerzitetni rehabilitacijski inštitut – Soča, tam je ostal sedem tednov. Za terapije, terapevte, zdravnike in strokovno osebje Soče ne najde dovolj pohvalnih in lepih besed.
Romana, ki je do možganske kapi živel v svojem stanovanju v Domžalah, smo obiskali v torek popoldne v Varstveno delovnem centru v Novi Gorici, v enoti Stara Gora, kjer je 26. avgusta dočakal 51. rojstni dan. Enota Stara Gora ima v stavbi nastanjenih 65 stanovalcev – odraslih oseb z razvojno motnjo in odraslih oseb s pridobljeno možgansko poškodbo.
»Štirje smo v sobi,« pove Roman, s katerim se je še vedno izjemno prijetno pomenkovati, kot takrat, še preden ga je vse to doletelo. Njegove misli so urejene, um oster, beseda mu teče gladko.
Roman je v invalidskem vozičku, uči se hoditi: »Nikoli več ne bom, kot sem bil prej, moj cilj je, da se približam temu, kar sem bil pred možgansko kapjo.«
Rad bi šel v Kamnik
Skromni glasbenik je presegel napovedi zdravnikov in terapevtov, ki so bili po dveh hudih možganskih kapeh črnogledi. »Vsakega napredka se veselim kot otrok, denimo tega, da mi pri učenju hoje ne klecajo več noge.«
Pove nam, da je 22 ur v dnevu mukotrpnih, preostali dve, ko ima fizioterapijo, teh dveh pa se najbolj veseli, ti mu dajeta voljo! »Terapevt Nemanja je krasen, kot je tudi drugo osebje tu in uporabniki VDC Enote Stara Gora.«
Avtor zimzelenih besedil, med drugimi Ko pade noč, Atlantida, Sledi sivih cest, ki je med okrevanjem po kapi v bolniški postelji od lečečega zdravnika izvedel, da se je rak umaknil, ima zdaj samo eno željo: da bi ga sprejeli v Dom starejših občanov Kamnik. »Tam bi bil blizu doma in ljudi, ki mi veliko pomenijo,« pojasni. »Prosim kamniškega župana in kandidata za predsednika države Marjana Šarca, da poskrbi tudi za invalide. Pogled iz invalidskega vozička je namreč popolnoma drugačen od tistega, ki sem ga imel nekdaj.«
Da bi se vrnil v svoje domžalsko stanovanje, je v tem trenutku popolnoma nedosegljivo. Zaradi nevropatije je bil Roman brezposeln, že preden je zbolel za rakom, živel je od denarne pomoči, tako je tudi zdaj. »Moje stanovanje ni prilagojeno invalidskemu vozičku. Ko bi imel pet tisoč evrov, bi ga lahko prilagodil, a denarja nimam.« Iz njega veje duh zmagovalca, nikoli ni vrgel puške v koruzo, sprejema svoje križe in težave, v Stari Gori se je začel učiti italijanščino, pisati sicer ne more, z levo roko se komajda podpiše, desna mu po kapi preslabo služi, a gradiva za besedila se je v tem prijetnem, sočutnem in preprostem človeku nabralo za nekaj projektov. Kaj reči k temu, da je v srednji šoli, ki jo je obiskoval v Kamniku in kamor si zdaj z vsem srcem želi priti, pa čeprav v Dom starejših občanov, preroško zapisal: »V sobi sedim skrit, obupal sem, ker sem postal invalid.«
