KREDARICA – Zagotovo smo bili v četrtek dopoldne v naši redakciji nervozni kot že dolgo ne. Tradicionalnemu pohodu Sto žensk na Triglav, 52. po vrsti smo ga pripravili, po splošnih vremenskih napovedih ni kazalo najbolje. Iz oblakov je že pošteno močilo popoldne, ko smo se zbrali na Rudnem polju.
Še zgodnejši odhod
Vodja pohoda Marko Matajurc s postaje GRS Bovec je odredil, da se budnica v vojašnici zasliši debelo uro in pol prej, kot je v navadi. Dekleta so po predavanju Klemena Volontarja s postaje GRS Jesenice o varnem gibanju v gorah in pripravi opreme po skupinah zgodaj šla k počitku. Naslednje jutro smo, ko je velika večina v dolinah še sanjala, začeli korakati navkreber. Eno od pohodnic je moč pustila na cedilu na Jezercih in smo jo s spremljevalcem poslali nazaj. Drugi smo se v meglicah, ki so se sukljale okoli nas čez Studorski preval, premaknili do Vodnikovega doma. Glej ga, vraga! S čevlja, ki je bil na pogled čisto nov, je odpadel podplat. Tomaž Perše s postaje GRS Bovec je čevljarsko spretno zalepil obuvalo, ki je držalo do Planike, potem smo si par čevljev za našo udeleženko pohoda izposodili pri osebju planinskega doma.
Skale so bile suhe
Še vedno z vidljivostjo okoli desetih metrov smo od štirih avstrijskih gornic, ki so prišle s Triglava, slišali za tisti trenutek vrhunsko novico: skale so suhe, vrh pa je le delno prekrit z oblaki. Ker nam helikopterska podpora ni zmogla dostaviti vrvi iz doline, sta zaradi manka nekaj deset metrov za popolno varnost pohodnic bohinjska gorska reševalca Robert Klančar in Marko Kavčič skočila do Kredarice, na ono stran Malega Triglava, po dodatne vrvi. Štiri pohodnice so se, da bi se izognile osebnim tegobam, z odgovornostjo do drugih odločile, da ne gredo naprej v najhujšo strmino.
Še zadnji kos poti je bil pred nami. Kam se je skril vrh »očakov kranjskih siv'ga poglavarja«? Na grebenu, najožjem delu poti, se nam je začelo smejati sonce skozi oblake, in ko sta zadnji skupini Branka Žorža s postaje GRS Ljubljana ter Ljuba Hansela s postaje GRS Maribor drobili sklepne korake vzpona, nam je Triglav zaželel dobrodošlico z vso dobrohotnostjo. Objel je naše pohodnice, jim ponudil najlepšo možno kuliso. Kopali smo se v diamantno svetlih žarkih, ko so pod nami goste koprene oblakov pokrivale Slovenijo. Bili smo na dosegu koščka nebes.
Po opravljenih procedurah, seveda nista manjkala krst in skupinsko fotografiranje za spomin, smo se podali do doma Planika, kjer smo se okrepčali in spočili. Naslednje jutro so nam ostri jutranji sunki vetra jasno povedali, da je napočil čas za vrnitev. Do enih popoldne smo se vsi zbrali na izhodišču, na Rudnem polju, kjer smo pohodnicam podelili diplome in priložnostna darila Mlekarn Celeia. Potresli smo si dlani ob slovesu. Nihče se ni vprašal, ali se prihodnje leto spet snidemo. Jasno, tudi na začetku septembra 2018 bomo našim pohodnicam kazali smer po strmih poteh, ki vodijo do izpolnitve življenjske želje: stati na vrhu Triglava!
