FOTO: Domovina ostaja bleda mati

Pisatelj, pesnik, dramatik in prevajalec Franjo Frančič spada med najbolj kritične avtorje svoje generacije. Bliža se šestdesetim, izdal pa je že okoli 50 zbirk kratkih zgodb, romanov, pesniških zbirk, otroških in mladinskih del, radijskih iger ter dramskih besedil. V svojih delih, prevedena so v deset jezikov, pogosto odkrito upodablja realno življenje z marginalnimi junaki, ki jih je pahnilo na rob in izročilo na milost in nemilost preostalim. Tudi v otroških in mladinskih delih se rad loteva problematike odraščanja v neurejenih socialnih razmerah. Te dobro pozna, saj je večino zgodnjega otroštva in mladosti preživel v reji in domovih za mlade.

Prvo samostojno literarno delo je bila zbirka kratke proze Ego trip, ki je izšla leta 1984, dve leti pozneje je presenetil s kratkim romanom Domovina, bleda mati, ki velja za njegovo najbolj brano, prevajano in razvpito delo. Po 30 letih je roman doživel ponatis pri založbi Sanje, ostaja enako svež in prodoren. S prirojeno odkritosrčnostjo in neposrednostjo opisuje čas svojega odraščanja in iskanja lastnega jaza.

Roman Domovina, bleda mati je razburkal književno javnost. V njem junaki, podobno kot pri Stainbecku, iščejo uteho v alkoholu, poskušajo pobegniti od drugih in od sebe ter od zla, ki jim je bilo storjeno. Preveden je v šest jezikov in zanj ste leta 1986 prejeli nagrado zlata ptica, a ste jo odklonili. Kako to, da ste se odločili za tiste čase tako pogumno in neobičajno potezo?

Domovina, bleda mati me je naredila prepoznavnega. V 14 dneh smo prodali 600 izvodov. Zlato ptico sem odklonil predvsem zaradi ponižujočega denarnega dodatka. Sloves mi je vsekakor laskal, a se mi je minimalna denarna nagrada zdela smešna pa tudi socialistični mladinec nisem bil nikoli kot ti gospodje, ki še danes plešejo na oblasti. Z njo bi si lahko takrat privoščil nekaj piv. Sicer pa se ponižujoč odnos pri nagradah literatom in kulturnikom nadaljuje. Finančniki, gospodarstveniki in drugi za svoje zasluge prejemajo bogate finančne nagrade, kulturniki pa pisno priznanje in le redko še kak drobiž. Februarja sem za slovenski kulturni praznik prejel Tartinijevo priznanje Občine Piran. Z županom Petrom Bossmanom sem se želel takrat pošaliti, da bodo nekoč po meni poimenovali kakšno manjšo piransko ulico. Čeprav nagrada ni finančna, pa moram piransko občino pohvaliti, ker mi enkrat na leto nekaj primakne, da lahko natisnem kaj novega.

V času, ko je nastajal roman Domovina, bleda mati, sem pisal za preživetje. Pisal sem in ob tem nisem dosti razmišljal. Zgodba je avtobiografska, prišla je sama sredi belih noči. Pisal sem ponoči, in to navado sem ohranil do danes. Roman je tekoč, bere se. V njem ni kaj dosti politike, je pa veliko iskanja smisla bivanja, samospraševanja, tudi mladostnih norosti, življenje pač, kakršno je bilo takrat in kakor smo ga živeli s prijatelji. Nekateri med njimi, na primer Aleš, Brane, Feliks in še kdo, so umrli mladi, Aleš in Brane po svoji volji. Sem mislil, da bom v tej družbi prijateljev jaz padel prvi, a kaže, da prvoborci ostanemo do zadnjega. Roman je pripoved o nekem odraščanju moje družbe v 80. letih v med študenti priljubljenih ljubljanskih gostilnah, o moji razsuti družini, o iskanju ljubezni, pacifizmu in mojem služenju JLA, ki je trajalo sila kratek čas in se je končalo na vojaški psihiatriji.

Ali bi s slikanjem današnjega vsakdana lahko tudi zdaj ustvarili podoben roman?

Seveda se tudi danes dogaja marsikaj. Razlike, ki jih med ljudmi dela ta brezčutni neoliberalizem, so še večje. Nekateri se valjajo v zlatu, drugi v revščini in blatu. Delavcev skoraj ni več, nimajo nobenih pravic. Živimo v majhni, ograjeni, nepravični državi. Klečeplazimo, se klanjamo, smo člani militarističnega Nato pakta, leta in leta gledamo iste face na odru, skorumpirane politike. Ko pridejo novi obrazi, so novo razočaranje. Vsak med njimi poskrbi le za lastni žep in svojo stranko. V zadnjem času so se pojavile govorice o obveznem služenju vojaškega roka! Še ti vojaki nimajo kaj početi, recimo v Afganistanu! Kaj imamo mi z Afganistanci? Edino to, da smo do beguncev skrajno nehumani, jih zapiramo, jim ne damo možnosti, da bi v begu pred vojno poskušali z družinami dostojno (pre)živeti. Globoko me je sram, da sem državljan tako ozkosrčne države, brez kančka človečnosti do beguncev. Globoko me je sram, da živim v tej državi, ki noče nekaj tisoč materam in otrokom ponuditi azila, ki sprejema fašistoidne zakone. Ja, danes je štofa za kak tak roman precej več, a je vprašanje, kako to ubesediš, da ne izzveni v parole, v patetiko in ni plitvo. Težko je napisati prozo, ki je angažirana in obenem zdrži nekaj časa.

V romanu junaki v začaranem krogu nemoči, strahu in tesnobe iščejo svojo srečo. Koliko je v njem avtobiografskega?

Vsaka knjiga je na neki način avtobiografska. Literarni kritiki pravijo, da se v prvem romanu ukvarjam z ljudmi, ki jim življenje in usoda nista naklonjena. Ponavlja se skoraj kot očitek, da pišem samo o ljudeh z roba. Nekateri kar naprej iščejo v mojih delih avtobiografske elemente, ki jih je v kasnejših knjigah vse manj. V mladosti sem živel in rasel povsod pa tudi nikjer. Rojen sem na Vodmatu v Ljubljani. Mati je imela 9 otrok s tremi moškimi in vsak je bil slabši od prejšnjega. Jaz sem bil prvi iz tretje serije. Bil sem dan v rejo v Moravče, v Medžimurje in v prehodne domove, v samostan na Viču, v PMD Jarše ter na koncu na grad v Zgornjem Logatcu. Seveda te otroštvo in mladost zaznamujeta, a po 25. letu ne moreš iskati nekakšna opravičila za nazaj. Srednjo poklicno šolo sem končal v Logatcu in eden od učiteljev je bil dedek predsednika vlade Mira Cerarja, ki nas je obdal z žico, tako da smo na neki način v koncentracijskem taborišču. Bil sem uspešen dijak. V zadnjem letniku celo nisem imel nobene štirice in mi ni bilo treba delati mature. Nato sem naredil diferencialne izpite za višjo šolo za socialno delo. Bil sem star 20 let in pol, ko sem jo končal. Očitno sem nekaj obetal, saj sem vmes celo dobil ponudbo policije, da bi me poslali na šolanje za kriminalista v Zagreb. Nisem sprejel, saj sem takrat že zašel v bermudski trikotnik med ljubljanskimi gostilnami Lovec, Mrak in Plečnikov hram. Takrat je šlo nekaj let dol, samo dol.

Avtobiografski pa so gotovo spomini na služenje v JLA, ki ste mu v romanu namenili svoje poglavje.

Ko sem odšel na služenje, nisem načrtoval, da bi se temu izognil kot nekateri drugi. Po domovih sem vstajal zjutraj na komando in v kasarni se je to ponovilo. Vse skupaj me je sesulo že po dveh, treh dneh. Se je kar zgodilo, pride tako. Tako sem že v romanu pet let pred krutim sesutjem Jugoslavije napisal, da iz te vojske ne bo nič, ker da je vse nekako umetno povezano. V kasarnah, kjer sem bil, se je čutilo napetost med mladimi Hrvati, Srbi in Albanci. Pomislil sem, če je med njimi tako, kaj je šele z njihovimi starci. V vojaški norišnici v Splitu, kjer sem se znašel zelo hitro, pa smo bili samo Cigani, Albanci in Slovenci. Iz nje so me kmalu odpustili domov in kot diagnozo zapisali, da sem nagnjen k samomoru. Po odpustu so me čez 5 let zopet našli, vpoklicali in se je vse ponovilo. Kljub temu imam na vojaščino, na primer v Trebinju, še vedno nenavadne spomine. Že prvi dan so nam rekli, da ne smemo hoditi v gostilno Jazbina, ker so tam kurbe. Seveda smo se kar vsuli vanjo. In tam je bila ena, ki je imela na pasu tetoviran napis: Nema je...ča bez opasača...

Resneje ste začeli pisati pri 27 letih. Je bila odločitev za samostojnega kulturnega delavca težka?

V rani mladosti sem bil kar nekako blokiran, tudi govorno, a sem izredno rad bral in knjige so me na neki način rešile. Od 12. do 18. leta sem prebral 2 do 3 knjige na teden in potem sem dokaj rad deklamiral po šankih. Imam več poklicev: izšolal sem se za galvanizerja, sem socialni delavec, celo kup tečajev sem opravil. Prijatelji so me sprva odvračali od pisanja. Mnogo let sem pisal le zase in še naprej veliko bral. Nekaj časa sem se preživljal s priložnostnimi zaposlitvami. Potem pa sem se kot samostojni kulturni delavec po večini posvetil pisanju, a sem po potrebi obiral jabolka v Italiji, delal kot delavec v Luki Koper, obiral jagode, breskve, grozdje.

Cenjeni ste tudi kot avtor knjig za otroke in mladino, tu je še erotika.

Za otroke pišem od takrat, ko se mi je rodila hči. Veliko me je naučila v življenju, na primer potrpežljivosti. Zelo sem ponosen nanjo. Erotike je bilo nekoč v mojih delih več, zdaj pa je je manj. Seveda je pomemben del življenja vsakega od nas. Ne pomeni samo parjenja, je mnogo več, na primer človeška bližina, toplina, dotik, strast, vznesenost. V slovenski literaturi je razen pri Vitomilu Zupanu ne najdeš veliko. Pisci jo kar preskočijo z običajnim stavkom, da se je pač zgodilo med njima. Sprva sem o njej res pisal dokaj avtobiografsko, so pa to moje zgodbe, zgodbe drugih, zgodbe, ki jih slišiš, pa tudi izmišljene. Lani je izšla pesniška zbirka erotičnih pesmi Zima v krvi. Večina se jih je rojevala dolga leta. Nekaj jih je nastalo iz knjig, ki sem jih rad bral in so tako posvečene delu in spominu na pisatelje, ki jih imam rad, kot so Celine, Bukowski, Bulgakov, Jašimoto, Jelinek, Cankar, Dostojevski, Hrabal, Bernhard, Dane Zajc … Poezije pišem malo, v bistvu zase, saj jo le redko kdo še prebira.

Nekateri vas zadnje čase označujejo za avtorja slovenske Istre in kaže, da vam tudi njena zemlja v povezavi z življenjem od nje ter celo preživetjem pomeni vse več.

O Istri sem začel več pisati po letu 1990, tri leta prej smo se z družino preselili v Piran. Kot podnajemniki smo se 11-krat selili po mestu, zdaj pa smo že 12 let v Padni. Istri namenjam precej poezije, sicer pa naj omenim zbirko kratkih pravljic, legend, novel in pesmi o Istri z naslovom Istrske pa knjigo Rosa. Bralcem želim približati to čarovniško pokrajino. A nisem Istran, nikoli ne bom, vedno bom ostal forešt (tujec). Enako je z lani izdanim kratkim romanom, ki je izšel pri založbi Amalietti, Ožarila si mi srce, moja sestra nevesta … Govori o Istri, njenih ljudeh skozi čas, o hiši, v kateri živim. Ima letnico 1884, kar me je spodbudilo, da sem za dobrih 100 let nazaj malo raziskoval zgodovino življenja v njej in zgodovino Istre, Pirana ter Padne. Istrsko pokrajino človek lahko ljubi ali sovraži. Jaz jo ljubim tako s srcem kot s svojo pisano besedo in svojimi rokami. Navezal sem se na te kraje, na zemljo, rad grem med svoje oljke in na svojo njivo, tja v Parecag, na svoje začasno osvobojeno ozemlje. Kar vložiš v zemljo, se ti povrne, pri ljudeh ni tako. Tu živim in tu bom odšel na ono stran.

Seveda se ne moreva izogniti eksistenčnim težavam svobodnega kulturnega delavca. Kako jih občutite?

Če človek ne obvlada marketinga, se ne zna prodajati, potem životari. Moje življenje je ves čas hoja po robu preživetja. Honorarji so minimalni, če sploh so. Drobiž, ki ga dobim za knjige zadnja leta, ni za neko dostojno življenje. A ko človek postaja star, ima vse manj potreb. Zadnjo knjigo Otroštvo, ki bo izšla jeseni prevedena v nemščino, sem uredniku Davidu Tasiču tako rekoč podaril. Vedno se moraš pričkati in prosjačiti urednike. Če rečejo ne, razumem, ne razumem pa, kar se mi zdaj dogaja pri Mladinski knjigi, da moram čakati na odgovor po eno leto in še potem vidim, da urednica rokopisa sploh ni pogledala. V bistvu se mi ne ljubi več. Včasih so bili uredniki starega kova ljudje, ki so poznali svoje uredniško delo, z njimi si lahko tudi odkrito govoril, kaj predebatiral o knjigi. Včasih sem pisal tudi podlistke, scenarije, satiro, delal sem za Delo, za 7D, Slovenske novice, televizijske in radijske hiše. Plačevali so in če me je stisnilo, so nekateri plačali celo vnaprej. Danes imajo status kulturnega delavca za literaturo bleferji, cirkusanti, in ti so tudi med uredniki. Vsak obdeluje svoj vrtiček, no, eni cela posestva. Gre za ozek krog kulturnikov, ki so najbolj kritični in glasni, delijo si subvencije, štipendije, nagrade ter živijo kot lordi. Uradniki na ministrstvu za kulturo rajajo, pesniki crkavajo. Zdaj bom kmalu star 60 let in me to ne boli več. Mlajšim, ki prihajajo, njim bo šele težko. Dva, tri mesece ne dobim nobenega honorarja, potem pa vendarle kaj. Te dni sem na primer dobil iz Trsta za radijsko igro Otroške oči eno četrtino minimalne plače. Če nisi med izbranci, je pač tako. Z literarne scene se srečujem edino s prijateljem Denisom Ponižem.

Pravijo, da se pisatelj ne upokoji. Velja to tudi za vas?

V šali kdaj vprašam poštarja, kje je moja penzija. Pisal bom, čeprav človek po neki kilometrini nima več tako velikih ambicij kot pri 25 letih. Vsak dan sem za računalnikom, pišem veliko, delam osnutke. Ob šankih me ni več, ne obiskujem fitnesa, ne meditiram, a še vedno sem preganjani kadilec. Lahko se ozrem na knjige, ki sem jih napisal, na drevesa, ki sem jih posadil, na hišo, ki sem jo obnovil, in predvsem na hčerko, ki me je največ naučila o življenju. Ko se je delal dan, sem bil danes na njivah več kot tri ure. Delo na zemlji zdravi.