VOJNIK – Eva in Ervin Simonič sta se včeraj še zadnjikrat poslovila od še ne 21-letnega sina Domna. Staršem so se v žalovanju in poslednjem slovesu pridružili še drugi sorodniki, prijatelji in znanci. Neutolažljiva mama je v poslednje slovo pobožala belo žaro s posmrtnimi ostanki svojega sina. Sina, ki se je ukvarjal tudi z atletiko. Mama Eva nam je zaupala, da je tek treniral vse od prvega razreda do drugega letnika srednje šole.
V Londonu je živela tudi ona, a nista bila skupaj. »On je živel svoje študentsko življenje, jaz svoje,« je povedala. »Ponosna sem, da mi je dovolil biti njegova mama. Saj so vsi starši ponosni na svojega otroka, a on je znal ljubezen vračati. Povsod je pustil sled. Tudi na londonski univerzi, kjer so ga profesorji imeli zelo radi.«
Čeprav družina ni živela skupaj, je Evo in Ervina sinova usoda spet zelo povezala. Po očetu ima Domen dve polsestri. Ljudje, ki so se včeraj zgrinjali na vojniško pokopališče, so le težko zadrževali solze. Vsake toliko časa je tišino razparal jok. Mnogi so še naprej ugibali, kaj neki se je zgodilo, da je končal v Dravi. Ker nihče ne verjame, da bi v reko skočil sam ...
»Prepričana sem, da je bil žrtev kakšnega psihopata,« je udeleženka pogreba polglasno zašepetala kolegici. Domen je namreč že tretji študent, ki je v nepojasnjenih okoliščinah izginil v tako imenovanem bermudskem trikotniku ob mariborskem študentskem naselju. Sodna obdukcija, ki so jo opravili na ljubljanskem inštitutu za sodno medicino, ni pokazala, da bi bili na truplu kakšni znaki nasilja, še vedno pa čakajo na izsledke toksikološke analize. Šele ta bo razkrila, ali je morebiti Domen zaužil kakšno drogo. Tisti, ki ga poznajo in predvsem svojci, pa dvomijo, da bi bil tako nespameten in jo vzel od neznancev, s katerimi naj bi se nazadnje pogovarjal, kar je dejala tudi njegova prijateljica, s katero se je namenil še isti dan, 23. februarja, ko je iz Londona priletel na enotedenske počitnice v Slovenijo, večer preživeti v družbi Modrijanov. A ker se je zunaj pogovarjal z neznanci, mu je prijateljica vstopnico stisnila v roko in se odpravila naprej v Štuk. Pozneje ga je še klicala, a se ni odzval. Izsledki telekomunikacijske bazne postaje so signal njegovega mobilnika nazadnje zaznale malo pred eno uro zjutraj, v bližini študentskega naselja.
