ŽELEZNIKI – Pred natančno desetimi leti je Slovenijo zajelo močno deževje in voda je marsikje pokazala uničujočo moč. Najhuje je bilo v Železnikih, kjer je divjanje narave vzelo tri življenja. Deroča voda je izbrisala cestne odseke, prožili so se zemeljski plazovi, pod vodo so bila pritličja 300 hiš. Zalilo je tovarne, zdravstveni dom. Ni jih bilo malo, ki so ostali brez vsega. Domačini, ki sem jih tik po silovitem divjanju narave srečala v Železnikih, so imeli v očeh strah in nemoč.
Že prvi dan kot tudi vse naslednje so bili na terenu gasilci. Zato smo se skupaj s tremi prostovoljnimi gasilci iz vasi Zali Log, ki je dobrih pet kilometrov oddaljena od Železnikov, vrnili v deset let oddaljeno preteklost. Ujma je na ulice Zalega Loga prinesla ogromno kamenja, voda in blato sta pustila sledi v pritličjih večine hiš, po domovih so še mesece brneli sušilniki, ki so se trudili iz sten pregnati tja zažrto vlago.
Podobne zgodbe kot naši trije sogovorniki bi nam bržčas lahko povedal še kdo izmed stotin prostovoljnih gasilcev, ki so tiste dni neumorno pomagali v Železnikih ali kje drugje po Sloveniji.
Kaj je do danes ostalo v njihovih spominih?
Uvodoma vsak od treh sogovornikov pove, da so bili zaradi prostovoljnega dela dva tedna odrezani od družine in svojega običajnega življenja. »Vseskozi smo bili na terenu ali v kulturnem domu, kjer je bil štab. Še jedli smo tukaj,« pravi dolgoletni prostovoljni gasilec Franci Lavtar, ki je bil svojčas tudi predsednik PGD Zali Log.
Njegov gasilski kolega Janez Habjan doda: »Dela je bilo ogromno – čistili smo ulice in hiše, usmerjali prostovoljce, ki so iz vse Slovenije prišli na pomoč. Poleg njih je pomagala vojska, vojaki so tudi spali tukaj. Prvi dan smo delali sami, in že takoj nam je bilo jasno, da potrebujemo pomoč. Če ne bi prišli gasilci in ostali prostovoljci iz drugih krajev, če ne bi bilo vojakov, bi potrebovali pol leta, preden bi za silo očistili kraj.«
Kot pove, so se med domačini in tistimi, ki so jim v hudih dneh priskočili na pomoč, stkala tesna prijateljstva, nekatere že obstoječe vezi pa so se še okrepile: »Kolega, s katerim sem bil v vojski, me je malo po poplavi videl na televiziji. Preklical je vse Habjanove v imeniku. Ko me je priklical, so skupaj s prijatelji iz Turističnega društva Briše pri Polhovem Gradcu prišli na pomoč. S seboj so pripeljali kruh, salamo, celo mali bager. Dva dneva so bili tukaj, delali so od jutra do večera.«
Tedanji predsednik vaškega odbora Vilko Kavčič, še tretji gasilec iz Zalega Loga, nadaljuje: »Vsako jutro smo se še pred sedmo dobili in ugotavljali, kaj vse je še treba narediti. V vasi ni bilo vode, elektrike tudi ne, smo pa imeli za vso vas en agregat. V Železnikih so imeli poljske kuhinje in od tam smo za prostovoljce vozili hrano, tople obroke pa so dobili tudi tisti krajani, ki so imeli uničene kuhinje.« Tudi on potrdi, da sami krajani Zalega Loga ne bi mogli očistiti in urediti vsega, kar je bilo treba postoriti, ko se je voda po divjanju umaknila v svoje struge: »Pa ne samo to – zelo dragocena je bila tudi vsa pomoč, ki je v dneh in tednih po poplavah prihajala v Železnike. Takrat se je pokazalo, da smo Slovenci solidarni.«
Župan Anton Luznar pravi: »Zaradi zaplavnih pregrad, ki so bile urejene po poplavah, smo bolj varni kot pred desetimi leti. A če bi znova prišlo do tako velike količine deževja kot takrat, bi bili spet poplavljeni, kajti veliki zadrževalnik, ki bi kaj takega preprečil, še ni zgrajen.« Kot je še dodal sogovornik, se gradnja velikega, več milijonov vrednega zadrževalnika pod Sušo zaradi dolgotrajnih postopkov in zapletene zakonodaje vsako leto znova pomakne v prihodnost. |
