FOTO: Čudaki z lesenjačami v Piranu

Največji dogodek morskih oldtajmerjev pri nas je piranska majska regata starih bark. Društvo ljubiteljev starih bark Piran jo je minuli vikend izpeljalo že devetintridesetič. Sodelovalo je kar 42 lesenjač, na katerih so poleg slovenskih plapolale še zastave Italije, Hrvaške in Avstrije. Skoraj polovica jih je bila iz bližnjega Trsta, kjer je zanesenjakov za tovrstno navtično dediščino, ki pa radi prihajajo v Piran, precej. Pri nas zadnja leta ta ljubiteljska scena nekoliko stagnira, je pa pohvalno, da se je piranskemu društvu pridružilo še izolsko, ki ima veliko mlajših članov, piranski Pomorski muzej Sergej Mašera pa tudi vse bolj sodeluje na tem področju.

Druženje prijateljev

»Pri obnavljanju bark ogromno naredimo sami in si pomagamo. To je namreč drag hobi, s katerim pa pomembno prispevamo k ohranjanju naše ladjarske dediščine. Ta naglo izginja, saj plastika že desetletja neusmiljeno izpodriva les. S precejšnjimi prizadevanji zanesenjakov in vlaganjem lastnega denarja nam na leto ali dve v društvu le uspe pred dokončnim uničenjem z restavriranjem rešiti kako barkačo. Resnično smo gorečneži, saj bi lahko z mnogo manj skrbi, truda in stroškov pluli s plastičnimi barkami, a smo predani lesenim in ohranjanju dediščine. V društvu nas je 60 takšnih čudakov s približno 30 lesenjačami,« je povedal predsednik piranskega društva Janez Šabec iz Lucije.

Regata je bila veselo tridnevno druženje prijateljev in je potekala ob izmenjevanju izkušenj, klepetu o ohranjanju bark in zgodbah, ki jih doživljajo z njimi. Zato tekmovalni del zanje ni bil najpomembnejši. Dogajanje je na vsakem koraku ponujalo privlačne prizore, ki so očarali tudi turiste in navtične nostalgike. Predvsem je bila to priložnost, da je zvedavi izvedel iz prve roke vse o tej naši navtični dediščini in seveda prisluhnil kakšni vedno zanimivi morski dogodivščini. Da so dobra klapa, je potrdilo tudi druženje udeležencev s feštanjem na barkah in na piranskem pomolu.

Stari maček je najstarejši

Na regati ni manjkala lesenjača Stari maček, ki je, kot kaže, najstarejša barka našega morja. Zgrajena je bila davnega leta 1906 v Betini na otoku Murterju, zdaj pa ima privez v piranskem mandraču. V Dalmaciji so jo desetletja uporabljali za ribolov, nabiranje spužev, prevoz oljčnega olja, kamna, z njo so celo vozili ovce na pašo po Kornatih. Danes je v veselje Janezu Šabcu, ki jo je pred dobrimi 30 leti rešil propada in skrbno restavriral, tako da z njo zanesljivo brazda morje – nemalokrat tudi do tja, kjer je bila narejena.

Med večjimi barkami, na kateri je bilo ves čas regate sila živahno, je bila 12,4 metra dolga Ampelea. Narejena je bila leta 1930 v Biogradu na moru. Tomi Sinožič iz Izole jo je pred 14 leti našel v sila slabem in propadajočem stanju. »Uporaben je bil samo trup, vso nadgradnjo pa sva dve leti in pol obnavljala z očetom. Ima deset ležišč in zdaj pluje na tedenskih najemih tudi tja do Kornatov,« je povedal.

Med manjšimi pasarami se je zibala lepotica Sergeja Vajgla, ki je o njej dejal: »Narejena je bila okoli leta 1950, oče pa jo je kupil pred dvema letoma v Izoli. Naša družina zelo uživa z njo in tudi s tem, ko moramo zaradi lesa nekoliko bolj skrbeti zanjo, nam dela veselje. Čeprav se še učimo jadrati, smo radi prišli na regato.«

Na njej se je vozil 
Yul Brynner

Čeprav je stara šele 20 let, je na regati pritegnila pozornost tudi osemmetrska pasara Piros Izolana Aleksandra Kerina. Do upokojitve je bil zaposlen v lesnem oddelku ladjedelnice Izola in jo je kar sedem let gradil v samogradnji po šablonah reber mojstra ladjegradnje Davida Škerina. Po starosti sicer še ni starodobna barka, je pa to po svojem načrtu in predvsem duhu.

Omenimo še zgodbo sila elegantne 20-metrske jadrnice oziroma škunerja Presque Isle, ki ima privez v italijanskem Tržiču (Monfalcone). Zaradi ročnega dela z jadri brez vinčev potrebuje za plovbo kar štiričlansko posadko, sicer pa ima enajst ležišč. Kot je povedal eden od mornarjev na njej, Marko Černič iz Števerjana v Goriških brdih, je bila narejena leta 1923 v Bristolu v ZDA. Tam so jo med prohibicijo uporabljali tudi za kontrabant alkoholnih pijač z Jamajke, tako da ima živahno preteklost. Eden od njenih lastnikov je bil celo filmski zvezdnik Yul Brynner. Leta 1994 jo je v ZDA kupil gospod z Elbe in jo pripeljal v Italijo, zdaj pa je njen lastnik Anglež.