Boštjan Noč je že deset let predsednik Čebelarske zveze Slovenije (ČZS), sicer pa aktiven čebelar. Čebelarska tradicija Nočevih je dolga; pri Boštjanu imajo približno 500 družin, oče pa jih ima okoli 250, tako da je med večjimi čebelarji. »Kljub velikosti delujem kot ljubiteljski čebelar,« uvodoma poudarja. »Čebele imam rad od srca, ne zaradi gospodarstva, sicer ne bi bil nikoli predsednik čebelarske zveze.«
Najprej o funkciji predsednika Čebelarske zveze Slovenije. Kaj vse obsega, kaj delate oziroma morate opraviti?
Trenutno imamo na ČZS 16 redno zaposlenih. Sem človek, ki rad pozna zadeve in jih spremlja, zato sem prisoten na večini sestankov in operativnih srečanjih. Če zadev ne poznaš, si zelo težko učinkovit. Želim predvsem razmišljati kot čebelar praktik. Mogoče to koga moti in se o marsičem sprašuje, kako bo izvedljivo v praksi. Očitno imamo na ČZS veliko dela, kljub 16 zaposlenim, ki svoje delo zelo pošteno opravijo in še celo več, kot je treba.
Ena vaših prioritet leta 2017 je, da pristojne ustanove v Evropi priznajo, da so čebele ogrožene, in da čebelarji tako dobite podporo za čebeljo družino – za ohranjanje čebel. Zakaj tako razmišljate?
V Evropi so države, kjer rejci živali dobivajo neposredno podporo za ogrožene avtohtone živalske vrste. Tudi pri nas jih poznamo. Žal pa čebel na tem seznamu ni. Želimo si, da bi v EU prepoznali, da je medonosna čebela danes ogrožena, kajti brez čebelarja ne more preživeti. S tem bi naredili veliko za vse evropske čebelarje, da bi lahko dobili neko subvencijo za vzdrževanje čebel. Želimo se postaviti na svetovni zemljevid tudi v svetovni čebelarski organizaciji. in da se ta organizacija začne ukvarjati s problemi vseh čebelarjev.
Zadnji dve leti so bila v ospredju prizadevanja, da 20. maj, rojstni dan začetnika čebelarstva Antona Janše, postane svetovni dan čebel. Pripravili ste pravo turnejo po slovenskih čebelarskih središčih.
Zamisel o tem sem dobil 15. septembra 2014 zjutraj. Mislim, da so jo naša čebelarska zveza, država, pristojno ministrstvo in vsa Slovenija povzeli kot slovensko idejo. Za nas je bilo najbolj ključno, da jo je svetovna čebelarska organizacija Apimondia potrdila na kongresu leta 2015 v Južni Koreji. To je bila naša in moja strokovna zmaga, zdaj pa je država tista, ki mora izpeljati vse postopke. Zelo realno se nam zdi, da bo OZN decembra letos razglasila 20. maj za svetovni dan čebel. Slovenija je lahko ponosna, da so vse države v en glas podprle to zamisel. Verjamem, da se bo svet dolgoročno zavedal, da čebele potrebujemo in da je vsaka tretja žlica hrane odvisna od njih. Prav je, da se vsaj enkrat na leto spomnimo na čebele, predvsem pa, da bomo ustvarili razmere, v katerih bodo sploh lahko preživele. To pa je tudi cilj ideje.
Bomo znali po uradni razglasitvi ta dan izkoristiti sebi v prid, za lastno promocijo in celo turizem?
Mislim, da bomo to uresničili. Zdaj se rojeva kup idej, tako gospodarskih kot tudi političnih. V prepoznavnost Slovenije bo treba vsekakor uvrstiti čebelo. Zdaj večkrat slišimo, da so prišle slovenske čebelice, ko zagledajo člane naše delegacije. Mar ne bi bilo lepo, če bi svet poznal Slovenijo po čebeli, po pridnosti in marljivosti? Prepoznavnost Slovenije bo zagotovo rasla, vprašanje pa je, koliko in kako bomo to izkoristili čebelarji. Vsak turist, ki obišče Slovenijo, bi moral s seboj vzeti vsaj en čebelarski izdelek, morda kozarec medu, čokolado z medom, cvetni prah ali okrasek iz voska in podobno. Če bomo to dosegli, smo zmagali. Svetovni dan čebel je lahko odlična gospodarska priložnost tako za čebelarje kot za preostalo gospodarstvo. Predlagali smo, da bi v vseh slovenskih zdraviliščih uvedli medene masaže. Slovenija bi bila lahko prepoznavna po masaži, ki bi bila naša, tako pa raje ponujamo razne tajske in
podobne.
Na začetku ste govorili o ogroženosti čebel. Zdi se, da čebelarji nenehno trepetate pred morebitnimi zastrupitvami čebel in njihovih družin, tudi zaradi škropljenja, ki je nepravilno in ob nepravem času.
Vesel sem, da smo na tem področju naredili velik korak. Teh sistemskih pomorov čebel ni več. Sistemski pomor je, če država dovoli uporabo nekega sredstva, ki je čebelam škodljivo in ga nekdo uporablja po navodilih proizvajalca. Tako je bilo na primer pred leti v Pomurju. So pa seveda posamezniki, ki kršijo uporabo, takrat pa bi morala najostreje ukrepati inšpekcija, čeprav je takih k sreči iz leta v leto vse manj. Ljudje nas sami opozarjajo na nepravilnosti, ko nekdo sredi opoldneva škropi sadno drevje.
Lahko bi rekli, da kmetje ne razumejo čebelarjev …
Moti me, ker čebelarje in kmete delimo na dva različna bregova. Kmetje pravijo, da bodo čebelarji jezni, če bodo škropili opoldne. Kmete je treba izobraziti, da čebele potrebujejo, zato naj škropijo zvečer, sicer ne bo pridelka. Zato moramo vsem v podzavest zapisati, da čebele potrebujemo zaradi pridelave hrane. Če bodo čebele preživele, bo tudi večji pridelek. Tako bodo ljudje lažje razumeli, kako je s tem škropljenjem, ki naj bi ga opravili v skladu z navodili.
Lanska sezona ni bila najboljša, za marsikaj je krivo tudi vreme.
Lani smo čebelarji pridelali devet kilogramov medu na panj, povprečje pa je 18. Kriva je bila spomladanska pozeba, ki je vzela akacijevo pašo in škodovala tudi drugim. Tudi jeseni so bili določeni problemi s čebelami, tako da pričakujemo do 20-odstotne izgube čebeljih družin, morda celo več. Ta trenutek težko ocenim, kakšno bo dejansko stanje. To bomo lahko ocenili šele marca ali aprila, zagotovo pa bodo izgube večje kot v preteklih letih.
Kako pa je na čebele vplival zadnji polarni mraz?
Mraz v tem času je nekaj povsem normalnega, tako da čebele ne trpijo zaradi nizkih temperatur. Večji problem nastane ob nenadnih ohladitvah konec marca ali morda celo aprila in maja. Čebelam mraz ne škodi, morda jim celo koristi, da v tem času mirujejo in počivajo, da bodo lahko spomladi normalno začele svoje poslanstvo.
Če ni zastrupitev, potem so tu bolezni, saj se čebelarji nenehno spopadate z varojo. Spomin na lansko afero podjetja Apis M&D je bolj grenak, kajne?
Varoja je svetovni problem. Vsaka država se ukvarja s podobnimi težavami kot mi. Nekih čudežnih zdravil ni. Lanska afera s trgovino z nelegalnimi sredstvi je bila grenka izkušnja. Na srečo niti v enem čebeljem pridelku ni bila prekoračena meja. Potrošniki zaradi tega črnega trga z zdravili niso bili nikoli ogroženi. To so dokazale številne analize čebeljih pridelkov v daljšem obdobju. Slovenski čebelji pridelki so vredni zaupanja.
Kako sodelujete z ministrstvom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano? So vam odgovorni naklonjeni?
Sodelovanje je zelo konstruktivno. Veliko stvari smo izboljšali, vendar nas zdravstveni vidik še vedno tepe, tudi cene zdravil, ki niso neposredno v pristojnosti ministrstva. Ključno je, ne glede na to, kdo je minister, da se lahko pogovarjamo in dogovarjamo. Vrata so nam vedno odprta.
Kakšni pa smo Slovenci kot potrošniki medu? Dovolj poznamo življenje v čebelnjaku?
Zavedanje slovenskih potrošnikov, da so najboljši čebelji pridelki slovenski, je na zelo visoki ravni. Potrošnika smo naučili in ga še učimo, da je treba kupovati čebelje pridelke neposredno pri čebelarju. To je jamstvo za uspeh in zaupanje. Slovenski potrošnik je pred desetimi leti pojedel manj kot kilogram medu, danes pa ga vsak prebivalec poje približno dva; s tem se uvrščamo v evropski vrh porabe medu. Veseli me, da slovenski potrošnik prepozna našo dobro čebelarsko prakso. Take higiene, kakršno ima slovenski čebelar, nima nihče v svetu. Čebelnjaki so urejeni kot domače dnevne sobe, takšnega čebelarjenja nima nihče. Ko slovenski čebelarji obiskujemo tuje čebelarje, se vedno spogledujemo, kako se sploh upajo predstavljati. Čebelarji, ki pridejo v Slovenijo, se čudijo. Predsednik svetovne čebelarske organizacije je lani na nekem kongresu v Kazahstanu v uvodnem govoru dejal, če želi kdo spoznati pravo čebelarstvo, to je čebelarstvo z dušo, mora obiskati Slovenijo. Mi čebelarimo z dušo, čebele imamo za svoje družinske člane, urejenost čebelnjakov, hišk in panjskih končnic je na zelo visoki ravni. Prav tako naša oprema.
Bi lahko torej rekli, da je majhna Slovenija čebelarska velesila?
Vsekakor. To priznava tudi svet. Imamo več kot 200 čebelarskih društev, ki so nadvse aktivna, imamo razne akcije, med katerimi bi izpostavil medeni zajtrk, ki gre že v Evropo. Imamo tudi najboljši sistem izobraževanja mladih čebelarjev na svetu, saj v 180 čebelarskih krožkih sodeluje 2500 otrok. Čebelarji iz tujine, ki nas obiskujejo, se čudijo odnosu njihovih slovenskih kolegov do čebel in dejavnosti.
Tradicionalni slovenski zajtrk je akcija brez primere.
Ko smo si ga zamislili, si nihče ni predstavljal, da bo iz njega nastal vseslovenski projekt. Pred desetimi leti smo želeli starše prek otrok ozavestiti, zakaj čebele potrebujemo. Ko smo to akcijo začeli, je bilo največ pomorov. Razmišljali smo, kako bomo ljudi prepričali, da je treba na čebele paziti. Staršem so otroci povedali, da so čebele pomembne. Danes otroci o čebelarstvu vedo zelo veliko. Iz tega se je potem razvil projekt slovenske hrane. Pred desetimi leti so se mi čudili, ko sem želel, da bi promovirali slovenski med, češ kako si to upam, ko pa vendar Evropa prepoveduje promocijo lokalne hrane. Kaj pa danes? Na vsakem koraku že govorimo, da bi morali jesti čim več slovenske oziroma lokalno pridelane hrane. Torej smo bili pionirji tega gibanja, ki smo si sploh upali ponuditi tako hrano.
Kakšen je slovenski med in kako je z njegovo zaščiteno geografsko oznako? Kaj to pomeni slovenskim čebelarjem?
V Sloveniji imamo pravzaprav tri zaščite: slovenski med, kraški med in kočevski gozdni med. Največ čebelarjev je v sistemu slovenski med. Odgovorne v Bruslju smo težko prepričali, da je v nazivu zaščite nacionalno ime, saj je bilo nekaj najhujšega, da bi bilo v imenu proizvoda ime države. Bilo je veliko nasprotovanja. Zagovarjali smo, da je Slovenija enotno pridelovalno območje. To je velika prednost, čeprav smo postavili višje standarde od tistih v evropskih pravilnikih, ki pa jih vsi slovenski čebelarji dosegamo.
Slovenski čebelarji si prizadevate, da bi čez štiri leta v Celju gostili kongres svetovne čebelarske organizacije Apimondia. Zakaj?
Letos bo kongres Apimondie septembra v Turčiji. Tam bomo našega dr. Petra Kozmosa predlagali za podpredsednika svetovne čebelarske organizacije, hkrati pa želimo pridobiti kongres, ki bi ga čez štiri leta pripravili v Celju. Leta 2003 je bila Apimondia v Ljubljani in lahko rečem, da svetovna čebelarska javnost meni, da je bil to zagotovo najboljši kongres doslej. Na tak kongres pride od 20 do 30 tisoč ljudi, tako da je zadeva tudi gospodarsko vsekakor zanimiva. Še nekaj: Apimondia 2003 je dala velik zagon slovenskemu čebelarstvu. Organizacija je zahtevna, protikandidatke pa so Rusija, Srbija, Danska in Italija. Verjamemo, da svet tako dobro pozna slovensko čebelarstvo, da nam bo v Turčiji uspelo pridobiti organizacijo Apimondie 2021.