FOTO: Če ne bo prodal, ga bodo razlastili

DOB PRI DOMŽALAH – Težko je biti kmet te dni. Mladi raje, kot da bi ostajali na domačijah, iščejo lažje in bolj donosne službe, tisti, ki vztrajajo na kmečki zemlji in v potu svojega obraza služijo vsakdanji kruh, pa se morajo spopadati z vsemogočimi predpisi in ovirami. Tudi pri Stanku Habjanu s stare in velike kmetije pr'Marinšku na Dobu je tako. Zelo je navezan na zemljo, a zdaj mu grozi, da jo bo moral nekaj ali prodati občini ali pa ga bodo razlastili. Počuti so popolnoma nemočnega v boju z občino, od katere je 7. novembra prek odvetnika dobil suhoparno sporočilo, da mu ponujajo odkup njegovega dela zemlje, če se ne bo strinjal, pa »se bo v javno korist začel postopek za razlastitev«. V priloženemu cenilnem poročilu so mu tudi sporočili, da znaša vrednost njegovega dela zemlje 348 evrov.

Drevoreda ne damo!

Čeprav mu denarja vseskozi primanjkuje, mu ta v tej zgodbi ni pomemben. Gre mu samo za njegovo zemljo. In sploh ne za veliko zemlje, samo dvanajst kvadratnih metrov bi je potrebovala občina zaradi rekonstrukcije nekdanje Ulice 7. avgusta, ki se je neznano kdaj preimenovala kar v Smetarsko cesto. Že ime samo pove, kakšna cesta je to. Po njej na nekdanje smetišče in v sedanji Center za ravnanje z odpadki vozi tovornjak za tovornjakom, od jutra do večera, dan na dan.

»Zaradi te ceste je vse polno plinov in naš sadovnjak, ki je ob tej cesti, vidno propada. Včasih, ko tu še niso vozili na smetišče, smo imeli lep pridelek, zdaj pa je vse sadje bolno in ničvredno. Ob meji parcele so naši predniki zasadili vsaj živo mejo, ki se je v desetletjih razrasla v lep drevored, in naš sadovnjak vsaj malo ščiti pred umazanijo s ceste, a prav ta drevored bodo očitno posekali, da jo bodo razširili,« obupano pripoveduje 53-letni gospodar na kmetiji. Da njihovega drevoreda ne dajo in da je to ena velika goljufija, je prepričana tudi Stankova mama, 87-letna Marija Habjan: »Drevoreda ne dam, dokler sem živa! Veste, mi kmetje imamo radi svojo zemljo, tisti na občini pa na vse skupaj gledajo samo birokratsko. Mi smo navajeni trdega življenja, tudi stradali smo v mojih mladih letih. A to, kar se gredo v tej državi, je višek!«

Občina samo jemlje

Stanko, ki je zaradi materine in ženine bolezni na veliki kmetiji z okoli 30 glavami živine, sam za vse, saj sta se njegova že odrasla otroka izšolala za ekonomistko in strojnega tehnika, počasi izgublja upanje na lepšo prihodnost. Trideset let je delal v Tosami, vstajal je ob štirih zjutraj, da je še pred službo nahranil živino, potem ostal brez službe, zbolel, prav tako sta hudo zboleli njegova žena in mama. Bori se za vsako ped svoje zemlje, ki so jo njegovi predniki obdelovali s kmečko vztrajnostjo, pa ga vedno premagajo. »Vzamejo si odvetnike in kar jemljejo, jaz pa bi rad kaj pustil svojim otrokom. A kako naj to storim, če mi ves čas nagajajo in mi na moji zemlji nič ne dovolijo? Samo jemljejo in jemljejo, dajo pa nič,« se huduje.

Že pred časom je hčerki podaril parcelo v bližnji Gubčevi ulici, da bi si tam postavila manjšo leseno lopo, a jim niso izdali gradbenega dovoljenja. Potem so na občino naslovili prošnjo, da bi jim zemljo vsaj odkupili, a so tudi to zavrnili. »Samo hčerki sem hotel pomagati, da bi vsaj nekaj imela od naše zemlje, a se pri nas nič ne da. Tako pa mora zdaj plačevati kar 400 evrov za parcelo, od katere nima nič!«

Kar pridejo
in vzamejo

Ko se z domačije sprehodimo do drevoreda, tam naletimo še na druge vaščane, ki so tudi razburjeni zaradi predvidene razlastitve in rekonstrukcije Smetarske ceste. Nihče od njih se noče javno izpostaviti, so pa vsi nemalo začudeni nad ravnanjem občine, ki nikomur nič ne pove in nič ne sporoči. Seveda se vsi strinjajo, da je treba zelo obremenjeno nekdanjo poljsko pot popraviti, razširiti in utrditi, vendar bi morali prebivalce vsaj obveščati in se z njimi dogovarjati. 
»Čakajte malo, tako se ne dela! Da kar pridejo in vzamejo! Na začetku smo se še pogovarjali, potem pa so se kar brez nas odločili. Mi sploh ne vemo, kaj se tu dogaja in kaj se bo dogajalo z našo zemljo, to je sramota,« je povedal eden od vaščanov. Tudi glede drevoreda so se vsi strinjali, da je res sramotno, da ga hočejo kar posekati: »Samo malo bolj na drugo stran ceste bi širili, kjer je samo travnik, in ne bi bilo treba sekati dreves. Takšnih ni daleč naokoli,« so potrdili Stankove besede in bojazni.

Ne drevored, živa meja

A očitno imajo v domžalski občini res težave pri komunikaciji. Ko smo se po srečanju s Stankom in z lastniki in uporabniki zemljišč ob Smetarski cesti pozanimali v županovem kabinetu, ali se res ne da preprečiti sekanja dobskega drevoreda, smo izvedeli popolnoma nasprotno zgodbo, vsaj kar se drevoreda tiče. Da tisto sploh ni noben drevored, ampak navadna živa meja, kakršne so včasih kmetje zasajevali ob mejah svojih parcel, so nam najprej razložili. In še, da se vsi ti postopki vlečejo že sedem let in da se je vmes zaradi dogovarjanja z lastniki parcel nekaj tudi spremenilo. Tako ponudbe za odkup pri Habjanovih in drugih ostajajo, če jih bodo zavrnili, pa bodo morali res v razlastitev kot v skrajni ukrep. Zagotovili so nam, da po zadnji projektni dokumentaciji obstoječi drevored ostaja, saj bodo širili na drugi strani cestišča, in to za štiri metre. Kot smo še izvedeli, so se drevored sprva res namenili odstraniti, Stanku Habjanu pa so ponudili možnost, da bi novega zasadili v notranjosti njegove parcele. Vendar je to možnost zavrnil. Zaradi tega bodo drevored ohranili, po njegovi zemlji bodo postavili le odbojno ograjo za zagotovitev prometne varnosti.

Stankova borba za njegovo zemljo se je tokrat očitno obrestovala, vendar pa v njem in v drugih Dobljanih verjetno ostaja grenak priokus, saj jim tega nihče ni povedal in bodo za vse skupaj izvedeli šele iz medijev.