FOTO: Če je bila hiša zaprta, so vzeli hišno številko

DOLNJI ZEMON – Pust že trka na vrata, pomlad tudi, kot naročeno se je šem končno usmililo sonce, ki je prispevalo k vedremu razpoloženju. Nedaleč od pustno obarvane Ilirske Bistrice so od hiše do hiše hodili veselo razpoloženi pustarji z Dolnjega Zemona. To je mogočna vas, ki leži med reko Reko in magistralno cesto, ki pelje proti hrvaški Reki. Letos so fantje in dekleta z Dolnjega Zemona pusta vzeli še kako zares in prvič organizirano oblikovali skupino z različnimi liki.

»V Kulturnem društvu Grad na Dolnjem Zemonu smo se vse leto pripravljali na letošnji pust,« pravi predsednik društva Primož Rojc. »Zbirali smo pričevanja ljudi, ki so nam opisali, kako so se včasih šjmali, zbrali pa smo tudi veliko fotografij iz 60. in 70. let prejšnjega stoletja, ko so bili pustni liki še izvirni. Na podlagi teh pričevanj in fotografij smo izdelali pustne maske, pri tem pa pazili, da je bil postopek izdelave takšen, kot je bil v uporabi nekoč, prav tako materiali.«

Rojc dodaja, da so bile značilne maske pri njih izdelane iz ponošenih vsakodnevnih oblačil, na katere so prišili trakove iz blaga ali krep papirja, ter iz živalskega perja, kož in rogov: »Velikokrat so le suknjič obrnili narobe, si nadeli klobuk in nanj prišili nekaj pankelcev, to je trakov iz krep papirja. Vsi pustni liki so nosili pokrivala, klobuke, čepice ali vojaške šapke. Like, ki so jih predstavljali za pusta, so črpali iz vsakdanjega življenja.«

Fantje izbrali komandanta

Okoliški kraji na Ilirskobistriškem so bogati s pustno tradicijo. Strokovnjaki pravijo, da tudi zaradi tega, ker je nekoč tu blizu potekala meja z Italijo. Po vojni časi pustu niso bili najbolj naklonjeni, a ljudje so vztrajali in negovali pustno tradicijo. »Pustovanju na Dolnjem Zemonu v preteklih obdobjih lahko sledimo v čas, do koder sega spomin starejših vaščanov, nekaj pomembnih informacij pa nam posredujejo tudi ohranjene fotografije iz druge polovice 20. stoletja,« pravi Romeo Volk, raziskovalec pustne dediščine. 
»K veselemu pustnemu vzdušju so pred desetletji prve prispevale deklice in mlajša dekleta. Že več tednov ali celo mesec pred pustom so se preoblečene v stara, predvsem bela oblačila, oglašale pri hišah. Hodile so v večernem mraku in običajno v paru ali največ po tri skupaj. Obraz so si zakrile z raknam, kot so pravili redko tkanim kosom blaga, s staro nogavico ali kosom stare zavese. Pomembno je bilo le, da jih ni bilo moč prepoznati. Deklice niso nič govorile in ne zbirale darov, prišle so se le kazat, se malo obračale ter vrtele in šle naprej.«

In kakšne so korenine pusta na Dolnjem Zemonu, ki je star šest desetletij in več? »Nekaj dni pred pustom so se fantje dobili v vaški gostilni ter izbrali komandanta, vodjo skupine, in se dogovorili o podrobnostih za poberijo,« razloži Rojc. »Na pustni torek so gospodinje pripravile klobase, pohanje, jajca in mast. Pozneje so prispevali tudi denar. V hiši je bil obvezen ples z gospodinjo. V pustni skupini je bil vedno eden izmed fantov pisar, ki je zapisoval, koliko je katera hiša prispevala. Hiša in gospodinja, ki je poberinom prispevala največji dar, je bila zvečer na pogostiji javno razglašena. Pust je moral priti v vsako hišo, ljudje so pustili vhodna vrata priprta. Če je bila hiša zaprta in domačini niso prispevali darov, so fantje odvzeli tablico s hišno številko. Gospodar jo je moral pozneje odkupiti, kar je veljalo za svojevrstno sramoto.«

Samo v domači vasi

Poberijo so fantje včasih opravili na pustni torek, pozneje, ko je vedno več ljudi odhajalo v službe, so jo prestavili na pustno soboto, danes pa na Dolnjem Zemonu pobirajo teden pred pustom. Lepo je bilo v soboto videti pustarje, ko smo se odpravili na dolgo pot od hiše do hiše. »Tako smo obudili marsikatere like, ki so tudi na starih fotografijah,« je povedal predsednik društva Grad. »To so komandant, poberini (bele maske), kuošar, kokoš, turk, zgončar, kramar, cigan, gospa, žakljevinar, kovač, vražič, dimnikar in gasilec, svojo vlogo so odigrali tudi otroci, našemljeni v sladoledarje.«

Člani KD Grad bodo pustno tradicijo negovali samo v domači vasi. »Odločili smo se, da s pustno skupino naših etnoloških mask ne bomo šli v nobeno povorko ali kakšen drugi prikaz, ampak bo maske možno videti edino v prvinskem okolju, torej na dan poberije po vaških ulicah Dolnjega Zemona. Še nekaj: pri pripravi mask nam je z bogatim znanjem veliko svetoval in pomagal Romeo Volk, za kar smo mu resnično hvaležni.«

S tem pusta na Dolnjem Zemonu še ni konec, napove Primož Rojc. V nedeljo, 26. februarja, se bodo člani Kulturnega društva Grad udeležili tradicionalne povorke Pust je pršu v Ilirski Bistrici, vendar ne kot tradicionalne zemonske maske: »Predstavljali bomo Briljantino, torej like iz istoimenskega filma. Na pepelnično sredo bomo prikazali še vleko ploha, starodavni običaj ob pepelnici. Pustovanje bomo končali s pokopom pusta.«

»Vsekakor je pomembno, da ohranimo spomin na izvirno zemonsko pustno obredje, ki se je razvijalo skozi dolgo zgodovinsko obdobje in na pragu našega časa počasi usahnilo oziroma se temeljito spremenilo,« je sklenil Romeo Volk.