LJUBLJANA – Darko Domadenik, nekoč eden izmed najobetavnejših slovenskih in jugoslovanskih nogometašev, ki pa je na žalost navijačev na vrhuncu kariere zapustil nogometno igrišče, se je znašel na socialnem dnu. Dolgotrajni sodni postopki zaradi spora z nekdanjo ženo so ga finančno popolnoma izčrpali, poleg tega mu zaradi starosti nikakor ne uspe najti službe. Vrti se v začaranem krogu, pokonci ga držita ljubezen do dveh otrok in seveda neizmerni optimizem. »Sem kar optimist. Še posebno če ti služi zdravje. Saj pri šestdesetih ne potrebuješ veliko. Nikoli ne obupaj, po dežju vedno posije sonce,« nam je povedal v začetku januarja, ko smo mu s pomočjo Sklada Ivana Krambergerja plačali položnico za elektriko za nekaj manj kot 150 evrov. Takrat smo se tudi odločili, da za Domadenika prek omenjenega sklada zbiramo denar. Nabralo se je 500 evrov. »Iz srca bi se rad vsem zahvalil za to. Če bi bilo možno, bi najraje vsakega, ki mi je namenil denar, objel in se mu zahvalil,« nam je povedal ob izročitvi čeka in dodal, da bo denar namenil za najemnino. »Če bom kdaj zadel na lotu, bom to z veseljem vrnil,« še obljubi.
Dobra Kamničana
Od tistih mrzlih januarskih dni se je pri njem veliko spremenilo. Marca je moral zapustiti stanovanje brez ogrevanja v Komendi, kjer je bival s sinom. Da nista zmrzovala, sta si morala pomagati z manjšo pečjo na drva in z električnim radiatorjem. Vse to pa seveda stane. No, preselila sta se v Kamnik, kjer pa so razmere za bivanje veliko boljše. Zime se ne bojita več, seveda pa si Domadenik želi, da bi dobil službo in da mu ne bi bilo treba živeti s socialno podporo. Pravi, da je poslal že 60 prošenj za delo, a brez uspeha. Po objavi našega članka je bil priča tudi dvema lepima dogodkoma. Dva moška sta nekdanjemu nogometašu polepšala dan, kaj dan, mesece. Še danes ne more pozabiti, kako mu je Kamničan iz druge balinarske ekipe (Domadenik je v zadnjih letih strasten balinar) v dar prinesel 50 evrov. Čez nekaj časa ga je podobna dobrota, in to popolnoma nepričakovano, doletela tudi v kamniškem nakupovalnem centru. Darko je med nakupovanjem v mesnici ugotovil, da bo to zanj prevelik finančni zalogaj, zato mesa ni kupil, a ko je zapuščal trgovino, ga je na parkirišču zaustavil moški in mu iz avta v roke stisnil 20 evrov.
Fantazija proti Zvezdi
Na naše vprašanje, ali mu iz nogometne srenje nihče ni priskočil na pomoč, pa nam odgovori, da ne. »Ali veste, kako je to? Ko imaš denar, imaš ogromno prijateljev. Šele v nesreči spoznaš, kdo je tvoj prijatelj,« nam še pove gospod, ki je konec 70. in v začetku 80. let prejšnjega stoletja igral za ljubljansko Olimpijo. Prvo tekmo za zeleno-bele je odigral že s 17 leti, njegov talent ga je hitro, morda prehitro ponesel med zvezdnike. Med nasprotniki takrat še bežigrajskega moštva so bili največji jugoslovanski klubi, tudi tako imenovana velika četverica Partizan, Crvena zvezda, Hajduk in Dinamo. Darko se s ponosom spominja tistih časov, in to upravičeno, saj je na tekmah prav proti vsem velikim ekipam prve jugoslovanske lige dosegel gol. Olimpija je v 5. krogu prvenstva sezone 1980/81 za Bežigradom Crveno zvezdo premagala z rezultatom 2:0. En gol je prispeval on. »Proti Zvezdi je bila fantazija igrati. Ko si šel že pred tekmo na stadion, je bil Bežigrad tako poln gledalcev, da so stali na ograji Plečnikove mojstrovine. Vsa drevesa so bila polna navijačev. Ko pride tista minuta, ko daš gol... To je nekaj neverjetnega, sploh ne moreš dojeti,« je opisal veličastno vzdušje, h kateremu je s svojimi odličnimi igrami prispeval tudi sam. In kdo ve, kakšne uspehe bi Darko Domadenik v naslednjih letih še nanizal, če pri 21 letih ne bi nehal aktivno igrati.
Bili so drugi časi »V bivši Jugi je bilo tako, da nogometaš v tujino ni mogel do dopolnjenega 28. leta. Tako da si bil vezan na krog domačih,« nam je januarja Darko Domadenik odgovoril, ko smo ga vprašali, zakaj je kar naenkrat zapustil svet nogometa. Danes odločitev nekoliko ob- žaluje, a razloži, da se je tako odločil, ker je želel svojo življenjsko pot nadaljevati kot podjetnik. |