LJUBLJANA, KOPER – Ko je vročina najbolj pasja, avtomobilske kolone proti morski obali pa najpočasnejše, kovčke pospravljajo tudi duhovniki. Nekateri odhajajo na počitnice, mnogi v novo župnijo. Avgust je že tradicionalni mesec duhovniških premestitev. Ker so dosedanje službe razrešeni ali pa, ker so se ji odpovedali. Kaj pomeni prvo in kaj drugo, ljudi rado bega. Ob seznamu letošnjih premestitev v verskem tedniku Družina je ljubljanski pomožni škof in generalni vikar Franc Šuštar pojasnil: »Vsak župnik je z odlokom postavljen v župnijo in ima pravico do stalnosti. Zato se duhovnik pri premestitvah, potem ko se je pogovoril s svojim škofom o nadaljnjem poslanstvu, odpove službi, v kateri je deloval, da sprejme novo službo. Ta odpoved ne pomeni, da tiste službe oziroma župnije ni imel rad, pač pa da je pripravljen sprejeti škofovo odločitev glede premestitve. Enako velja tudi za tiste, ki so bili 'razrešeni' določene službe. Ta razrešitev pomeni predvsem zaključek enega poslanstva in sprejetje novega.« Razlikovanje je morda pomembno za duhovnike, medtem ko smemo za običajne vernike tudi po navedenem škofovem pojasnilu domnevati, da med odpovedjo in razrešitvijo ne bodo ločevali.
Davek za napredek
Letos najmanj premešča mariborski nadškof Alojzij Cvikl – le dva kaplana. Celjski škof Stanislav Lipovšek spreminja župnika in kaplana le v Sevnici, rojstni župniji ameriške prve dame Melanie Trump, medtem ko kaplana Metoda Ogorevca iz celjske Slomškove župnije pošilja tržaškemu škofu Giampaolu Crepaldiju za openskega duhovnika. Novomeški škof Andrej Glavan je podpisal premestitvene odloke sedmim duhovnikom, njegov murskosoboški kolega Peter Štumpf pa devetim svojim. V primeri s temi je pravo poplavo rošad, za kar 47 duhovnikov, sprožil ljubljanski nadškof Stanislav Zore. Letošnji premestitveni rekorder z dekreti za kar 60 duhovnikov pa je koprski škof Jurij Bizjak.
Ozadje njegovega orjaškega premika je preureditev župnij v celotni škofiji. S sedanjih 193 prehaja, formalno šele z novim letom 2018, na okroglih sto. Župnij, ki ne bodo doživele spremembe, je 59, kar je slaba tretjina vseh. Preurejenih je 41, kar je videti kot velik poseg, čeprav ni, pojasnjujejo in mirijo morebitne pomisleke na škofiji: »V resnici vse pridružene župnije skupaj zajemajo le razmeroma majhen del prebivalstva. Škofija Koper ima namreč okrog 265.000 prebivalcev, vse pridružene župnije skupaj pa imajo le nekaj več kot 26.500 prebivalcev, komaj desetino prebivalcev cele škofije.« Po večini gre za odročnejše podeželske kraje, ki so se po drugi svetovni vojni spraznili. Plačali so »krvni davek« za industrializacijo in »vsesplošni civilizacijski napredek«. Čeprav drži, da je tudi novomašnikov in duhovnikov vse manj, ti niso razlog za največjo spremembo v škofiji vse od njene obnovitve. Vzrok torej ni premalo duhovnikov, ampak premalo vernikov. Vsaka preurejena župnija bo štela najmanj 500 ljudi.
Pavle duhovni pomočnik Ljubljanski nadškof Stanislav Zore je novo službo namenil tudi priljubljenemu duhovniku Pavletu Juhantu. Tistemu, h kateremu so med njegovim 17-letnim župnikovanjem pri sv. Ani v Tunjicah drli mladoporočenci. Ker je Juhantova priljubljenost zbodla tedanje predpostavljene, so ga po sobotnem letu (namenjenemu globljemu premišljanju) poslali najprej v Žirovnico, prav na hitro pa naprej v Ljubno na Gorenjskem. Selijo ga znova, njegovo premestitev so pospremili s temi skrbno izbranimi besedami: »Pavle Juhant, duhovni pomočnik v župniji Ljubno, je bil razrešen te službe in se bo naselil v župnišču v župniji Vir ter pastoralno pomagal tamkajšnjemu župniku.« Sicer pa je že pred leti Pavle sam dejal: »Po preprogah se ne da priti v nebesa, le po trnih.« |
Dodajmo še okrogli jubilej, ki ga koprska škofija obhaja v torek, 17. oktobra 2017. Tega dne pred 40 leti jo je papež Pavel VI. obnovil v sedanjem obsegu. Spomnili se je bodo s slovesno mašo v soboto, 21. oktobra 2017, ob 10.30 v koprski stolnici.
Občutljivo premoženje
Sprememba za ukinjene župnije – uradno raje govorijo o pridruženih – ni le statusna in personalna, ampak prinaša tudi lastninske posledice. Izpeljali naj bi jih uvidevno in brez pretresov: »Pridružena župnija z overovljeno pogodbo izroči svoje premoženje v last prevzemni župniji in se preimenuje v podružnico, prevzemna župnija pa ji njeno premoženje z overovljeno pogodbo vrne v upravljanje. V ta namen je treba pripraviti ustrezne inventarje premičnin in nepremičnin, pripravljeni bodo tudi statuti župnij, v katerih bodo opredeljene vse pravice in dolžnosti vsake župnije in njenih podružnic. Vse podružnice bodo svoja sredstva polagale na župnijski račun, vsaka podružnica pa bo vodila svoj blagajniški dnevnik. Podružnice bodo tako ohranile upravljanje svojega premoženja in v največji razumni meri tudi svoje dosedanje obrede: poroko, krst, pogreb, nedeljsko in praznično mašo. Vsaka podružnica bo v skladu s statutom imela v župnijskem pastoralnem svetu in župnijskem gospodarskem svetu svoje župnije ustrezno število predstavnikov, ki bodo podružnico zastopali v župniji, hkrati pa upravljali svoje premoženje in skrbeli za duhovno oskrbo podružnice.«
Škof Bizjak je v Družini še povedal: »Čeprav bo nova ureditev začela veljati z novim letom, bodo župniki pastoralno delo zastavili že jeseni z novim šolskim letom.«
Precej verjetno je, da se bodo preurejanja župnij, če se Primorcem obnese, lotili še kje.
Skrbi škofa Bizjaka Čeprav so se pridruževanja župnij lotili kar se da preudarno in mehko, je škof Jurij Bizjak v Družini priznal svoje skrbi, kako verne pripraviti na spremembo: »Vsi smo navezani na svojo župnijo, z župnijo odraščamo, pišemo zgodovino... Tu in tam je tako, da ljudem ni na prvem mestu, ali imajo župnika ali ne, važno je, da imajo župnijo. Dvesto in več let je bila župnija, zdaj se jim podira svet, če župnije ne bo. Razumem jih, zdi se jim, kot bi izgubili svojo dušo. Razumem jih, bolj jih razumem, kot si mislijo. Od velike noči do začetka poletja sem na vizitacijah obiskoval župnije in seveda odpiral in razlagal tudi to perečo temo. Vabil sem duhovnike, naj povabijo na srečanje čim več ljudi – predstavil sem stališča, slišal tudi marsikatero bolj ostro, vendar se nikjer nismo razšli sprti ali s hudo besedo. (...) Skupaj težimo k ugotovitvi, da bo zdaj tudi na papirju tisto, kar v resnici že obstaja. (...) In ne nazadnje: tudi škofija bo bolj pregledna in urejena.« |
