ARBITRAŽNI EPILOG

FOTO: Bomo res arbitraže veseli mi in Hrvati?

Objavljeno 10. januar 2017 08.41 | Posodobljeno 10. januar 2017 08.42 | Piše: Jadran Vatovec

Slovenije naj ne bi motilo, da bo Hrvaška dobila večji del torte.

Piranski zaliv bo nazadnje morda celo bolj slovenski, drugje pa naj bi zaradi tega mejo v prid Hrvaški premaknili proti zahodu. Foto Boris Šuligoj

LJUBLJANA, ZAGREB – Kako se že glasi znan slovenski pregovor? Vnaprejšnja lastna hvala, cena mala. Drži, tudi tako bi lahko odgovorili vsem tistim, ki nam v zadnjih dnevih spet mečejo pesek v oči in nam povsem usklajeni s spin doktorji naših oblastnikov hitijo dopovedovati (ki bi nas, točno, radi preventivno prepričali), da bo končni epilog haaškega arbitražnega postopka o tem, kje in kako bo v prihodnje potekala slovensko-hrvaška meja, prav gotovo ugodnejši za nas in precej manj za naše jugovzhodne sosede. Zakaj že? Na tokratnih novih cesarjevih oblačilih (že spet neobstoječih in zato tudi nepojmljivo prosojnih, kajpak) so tokrat nadvse všečno, vendar tudi pravljičarsko izvezli, da se Slovenci menda lahko že vnaprej veselimo arbitražnega epiloga.

Vsi nas podpirajo

Zakaj pa? Ker Slovenijo, če tega še niste vedeli, v tej arbitražni zgodbi izrecno podpirajo Evropska unija, ZDA in celo Rusija. Mar res? Zakaj pa naj bi nas vsi našteti tako zelo navdušeno podpirali? Ker se naša evropska komisarka mag. Violeta Bulc zelo dobro razume s svojim šefom dr. Jean-Claudom Junckerjem, ker se je Melania, žena novega ameriškega predsednika Donalda Trumpa, rodila v Sloveniji, in najbrž tudi zato, ker se je ruski predsednik Vladimir Putin lani udeležil slavnostne prireditve ob Ruski kapelici pod Vršičem? 
Bodimo vendarle resni. Gre za nekaj drugega: če ti v politiki uspe ljudstvo kadar koli prepričati, da bo končni izplen (rezultat, razplet) v vsakem primeru zanj najmanj razmeroma ugoden, se bo zaradi inercije oziroma tako imenovanega vztrajnostnega momenta nazadnje zagotovo zelo (raz)veselilo, da rezultat arbitraže vsaj ne bo še slabši. Ker bi konec koncev lahko bil slabši, a ne?

Če se nečesa – denimo velikega darila, ki naj bi ga nam prinesla Božiček ali dedek Mraz – že vnaprej veselimo, praviloma niti ne moremo opaziti, da je tisto, kar je na že 21. na moč pomembnem posvetu slovenske diplomacije na Brdu pri Kranju v zadnjih dneh poudarjal predsednik državnega zbora dr. Milan Brglez, ki naj bi zanikal, da bi rad na predlog Cerarjevega SMC v fotelju predsednika republike že letos nasledil Boruta Pahorja, predvsem politično patetično.

Jasno, niti dr. Brglez se ni ne mogel ne želel izogniti komentiranju pričakovanega uspešnega razpleta arbitražnega postopka, ki naj bi bil, kajpak, predvidoma znan še pred koncem prve polovice letošnjega leta ali vsaj že takoj na začetku druge polovice letošnjega leta. Če povzamemo kar po sporočilu ministrstva za zunanje zadeve (MZZ) za javnost: dr. Milan Brglez je poudaril pomembnost naših odnosov s sosednjimi državami, zlasti pomen razrešitve odprtih vprašanj s Hrvaško in pomembnost spoštovanja razsodbe arbitražnega sodišča glede meje med Slovenijo in Hrvaško.

Če so oni, je tudi domovina

Predsednik državnega zbora je dejal, da je (bil) arbitražni sporazum tista mednarodna pogodba, ki je Hrvaški omogočila vstop v EU, sočasno pa rešuje vprašanje o meji med državama, da gre za zgled mirnega reševanja sporov skladno z načeli OZN. V isti sapi je pohvalil še slovensko diplomacijo, ki da je dobra in jo velja nadgrajevati: »Ker ste vi okno v svet! Če ste vi uspešni, je uspešna tudi naša domovina!« 
Svojčas je še veljalo, da naj bi bilo koprsko pristanišče naše okno v svet. Ne, MZZ ni poročal, ali so se slovenskim diplomatom ob tem bolj ali manj orosile oči ter koliko jih je morda zaradi Brglezovih besed začelo celo ganjeno in ponosno ihteti. Se je pa resda zunanji minister Karl Erjavec ob koncu strinjal, da je bil posvet vsekakor uspešen, in dodal, da so bile razprave tistih, ki so se ga udeležili, zelo kakovostne. Če bi si le upal, bi minister Erjavec, kajpak, lahko dodal še nekaj: da je tudi Vatikan, no, da je tudi papež Frančišek med tistimi, ki si srčno želijo, da bi se uspešno končal arbitražni postopek glede meje med Slovenijo in Hrvaško. Kar bi sicer lahko izzvenelo tudi nekoliko dvoumno: saj uradno ni (ne more biti) znano, ali je po mnenju Vatikana čisto zares zaželeno, da bi bil arbitražni postopek nazadnje uspešnejši prav za Slovenijo.

Se še spomnite, kaj je junija lani izjavil predsednik Pahor? Izrazil je, kot se temu pravi v političnem žargonu, zadovoljstvo nad odločitvijo arbitražnega sodišča, da bo nadaljevalo svoje delo: »To me opogumlja v pričakovanju, da bo sodišče delo tudi končalo in dokončno določilo mejo med državama. Dokončna ureditev tega vprašanja bi po njegovem mnenju obema državama omogočala lažje osredotočanje na druge izzive prihodnosti, ki so v aktualnih evropskih razmerah vse zahtevnejši...« Če poskušamo dešifrirati, kaj nam je hotel med vrsticami v zanj značilnem slogu namigniti: zares ugodna arbitražna končna odločitev naj bi bila zgolj tista, ki bo sočasno zadovoljila pričakovanja Slovenije in tudi Hrvaške, obeh strani, skratka.

Za obe strani sprejemljiva končna arbitražna določitev prihodnje meje naj bi bila, torej, nekakšen nujen kompromis, nekakšna salomonska rešitev. Kaj to pomeni? Pomenilo naj bi, da, če bo že arbitražni tribunal skoraj moral popustiti Sloveniji glede meje na morju (v Piranskem zalivu), bo zaradi uravnoteženosti moral hkrati ustreči Hrvaški vsaj glede poteka meje na kopnem. Na kopnem naj bi se hrvaško ozemlje na več točkah, ne samo pri Trdinovem vrhu oziroma Sveti Geri, kot mu pravijo Hrvati, neizbežno razširilo na zahod. No, če smo že danes pripravljeni verjeti, da bo to za nas vsekakor ugodna rešitev, nam bo tudi čez nekaj mesecev vsekakor lažje.

Kako ustreči Erjavcu in še Stierju?

Zdajšnji hrvaški zunanji minister Davor Ivo Stier je že na prvem (spoznavnem) srečanju s slovenskim kolegom Karlom Erjavcem dal vedeti, da bi bilo za vlado hrvaškega premierja dr. Andreja Plenkovića še najbolj sprejemljivo, če bi meja med državama potekala kar po nekdanjih mejah katastrskih občin. Erjavec mu je moral pojasnjevati, da meja med državama še ni določena, saj jo bo določila šele arbitraža, za katero sta se z mednarodnim sporazumom dogovorili obe državi. Na podlagi tega si lahko postavimo retorično vprašanje: kako (kje) bi morala potekati slovensko-hrvaška meja, da bi se oba, Erjavec in Stier, lahko strinjala, da je potek meje ugoden za obe državi? Ker naj bi bila politika umetnost možnega, je možno celo to, da bosta Hrvaška in Slovenija zadovoljni in še nezadovoljni s potekom meje.

 

Deli s prijatelji