KRANJ – V Gogalovi ulici v trisobnem stanovanju v drugem nadstropju živi obupana 70-letnica Dragica Meglič. V Kranj je prišla z možem Petrom iz Tržiča, a se je njuna zakonska zveza končala leta 2004. »Takrat so se začele težave, zdaj mi celo grozi, da bom ostala brez strehe nad glavo,« začne Dragica svojo žalostno zgodbo. »Vlogo za razdelitev premoženja sem vložila leto po ločitvi. Moj bivši mož je živel v tem stanovanju, potem se je z novo partnerico preselil v Podljubelj. Še danes ima ključe stanovanja, prišel je, kadar je hotel. Jaz pa od vikenda v Podljubelju, v katerem živi, nimam ključev. Ko sva bila še skupaj, sva varčevala za adaptacijo kopalnice in dela stanovanja, pa sva izvedela za vikend in ga kupila. Skupaj!« Dragica pove, da sta prihranke namenila najprej za nakup stanovanja, nato vikenda, pozneje pa še apartmaja v Nerezinah na Hrvaškem.
»Ko se je začela delitev premoženja, se je odločalo o stanovanju, vikendu, apartmaju in še podjetju, ki sva ga imela. Mene je zastopala odvetnica iz Škofje Loke. Bivši mož je prodal podjetje, ki se je ukvarjalo s špedicijo, šlo je za 25 milijonov tolarjev. Meni so ponudili šest milijonov, a se s tem nisem strinjala. Kmalu po tistem sem opazila, da mi iz stanovanja izginjajo dokumenti.« Po sodni odločitvi bi se premoženje razdelilo med Petrom, ki mu je bilo odmerjenih 65 odstotkov premoženja, in Dragico, ki je prejela 35-odstotni delež. Otroka, sin in hči, sta bila izplačana. »Spoznala sem, da je imel bivši še vezana sredstva na banki in vrednostne papirje, ki bi se šele pozneje delili. Do leta 2009 bi moralo biti končano,« pojasni Dragica Meglič. »A še do danes nisem videla tega denarja.«
Dvakrat zbolela za borelijo
Megličeva je invalidsko upokojena in ima minimalno invalidsko pokojnino. Komaj shaja iz meseca v mesec: »Delo invalidske komisije je popolnoma druga zgodba, dvakrat sem zbolela za borelijo, imam delno odpoved ledvic, slabo slišim, muči me astma.« Z urada za varovanje človekovih pravic so ji svetovali, naj vloži revizijo postopka, toda zanjo in za sina, ki živi z njo, je pomembnejša streha nad glavo, poudari Dragica. Tedaj zajoče: »Bivšega moža ne morem izplačati. Če se bo stanovanje, kot je zdaj zapisano v sodnem zapisniku, prodalo na dražbi, z delom kupnine nimam kam. Občutek imam, da so se povsod, kamor sem stopila po nasvet, kaj naj, vsi delali norca iz mene. Bivši partner je imel račun od nekdanjega podjetja v Avstriji, vpogleda, koliko ga je, nimam. Zgodilo se je, da je dal okoli 10.000 takratnih nemških mark na neke račune na ameriških borzah in ga je izgubil, jaz pa sem prispevala za nakup stanovanja. In od tega nimam nič niti od vikenda ter zemlje, ki se je dokupila zraven.«
Nima za odvetnike
Dragica se je na razsodbo kranjskega sodišča pritožila na višje sodišče. »Pritožba je bila zavržena, ker naj bi bila napisana napačno, in potrdili so delo kranjske sodnije. Nisem imela denarja za odvetnike, zagovarjala sem se sama in tudi pritožbo sem napisala sama. Pa ni bilo pravno pravilno. Stanovanje da bo šlo na dražbo? Kako? Saj sem solastnica tega stanovanja, vpisana v zemljiško knjigo in tako me na cesto kar tako ne morejo vreči ali kaj?!« V nekdanji skupni dnevni sobi, kjer zdaj spi, njen bivši je spalnico zaklenil, nam Dragica še pove: »Nisem ga vrgla iz stanovanja, šel je sam. Zmanjkalo je cel kup dokumentov, med njimi tudi moj potni list. Tepel me je, imam zdravniško dokumentacijo, celo pri vikendu sem letela čez oporni zid.« Megličeva pobrska po papirjih: »Glede na to, kar piše po dokumentaciji, vidim, da bo moj nekdanji mož, ki ima finančna sredstva, šel do konca, pripeljal primer do tega, da bo res opravljena dražba stanovanja na Gogalovi 9. Kupil ga bo nekdo, ki ga bo poslal na dražbo Peter, in potem se me bo končno znebil. Dogaja se mi velika krivica, a kljub temu bom morala s svojimi stvarmi živeti pod najbližjo smreko. Ali mi sodišče res ne more pomagati?«
Delitev ponujal leta 2000 Daleč od doline, visoko v Podljubelju, nam Peter Meglič razloži: »Z Dragico sva skupaj živela 32 let. Ko sem končno postal poslovno uspešen, so se začeli problemi doma. Štiri leta pred ločitvijo, torej že leta 2000, sem želel situacijo rešiti mirno. Pisno sem ji predlagal, da premoženje razdeliva na pol. Z njene strani ni bilo nobenega odgovora. Uradno sva se ločila po štirih letih, potem pa je Dragica sama vložila sedem zaporednih tožb. Za obrambo sem zapravil 24.000 evrov, ki bi jih lahko dobila moja otroka, ne pa odvetniki in sodišča. Danes delitev premoženja še ni dokončna, preprosto zato, ker ne pride do nobenega sporazuma. Tako da bo o tem dokončno res odločilo sodišče, pa kakor koli že. Škoda le, ker se to vleče 13 let. Umaknil sem se v Podljubelj, v vikend, ker v Kranju ni bilo za živeti.« |