IZOLA – Zgodba o daleč največji ladji, ki je našla počitek v objemu našega morja, že desetletja vzbuja zanimanje, spoštovanje in postaja legenda. Med razkošnimi prekooceanskimi ladjami, ki so nastale v letih pred drugo svetovno vojno, da bi zbližale staro celino s Severno Ameriko, si je Rex priboril pomembno mesto. Bil je plod goreče želje fašizma po veličini in njegov ponos. Zgradili so ga v ladjedelnici v Genovi, na prvo plovbo pa se je podal 4. septembra 1932.
V dolžino je meril 268, širok je bil 29 in visok 40 metrov. To pomeni, da je bil dolg nekaj manj kot tri nogometna igrišča in je bil z 12 nadstropij visok kot ljubljanski nebotičnik. Tako je bil celo večji od Titanika in trikrat močnejši od njega.
Namenjen je bil zahtevnim in petičnim turistom ter ameriškim izseljencem, ki so želeli obiskati domovino. Ponašal se je z vrsto inovacij, vožnja z njim pa je bila udobnejša tudi zaradi posebne gradnje, ki je zmanjšala vibracije raznih naprav. Plul je predvsem na liniji Genova–New York. Vožnja je trajala dobrih šest dni in leta 1933 je osvojil modri trak za rekordno plovbo čez Atlantik. S povprečno hitrostjo 28,92 vozla ga je preplul v štirih dneh, 13 urah in 58 minutah.
Zaradi druge svetovne vojne so ladjo leta 1940 pripeljali v Jadransko morje, jo v Pulju prebarvali v sivo ter nato privezali ob tržaškem šestem pomolu. Po kapitulaciji Italije so jo prevzeli Nemci. Ko so se junija 1944 začeli bombni napadi zavezniških letal na Trst, so jo Nemci poskušali skriti. Tako so jo 5. septembra 1944 izvlekli iz tržaškega pristanišča, a je nasedla na plitvini med Koprom in Izolo. Ker je bila nemška ladja, je postala cilj zaveznikov, ki so takrat med rednimi preleti Tržaškega zaliva bombardirali tudi vojaške cilje in ladje na tem območju. Angleška letala so tako 8. septembra, prav na prvo obletnico kapitulacije Italije, ladjo raketirala. Nagnila se je na bok in je gorela kar nekaj dni.
Veličina in ostanki potniške križarke, večje celo od Titanika, vzbujajo spoštovanje in burijo domišljijo
V prvih povojnih letih je prebivalstvo z ladje odnašalo uporabne predmete in predvsem dele iz barvastih kovin, da so jih uporabili doma ali prodali na odpadu. Ostanki ladje so bili leta 1946 proglašeni za jugoslovanski pomorski vojni plen. Ker so ugotovili, da je ni mogoče ponovno usposobiti za plovbo, so jo jeseni 1948 začeli razrezovati za staro železo. Velike železne dele so po morju vozili na Reko in v Pulj ter od tam z vlaki v železarno Jesenice, kjer so iz njih izdelovali kakovostno jeklo. Rex je bil takrat pravi rudnik železa.
Spomin na mogočno potopljeno ladjo se je ohranil in še vedno vzbuja zanimanje. Tam, kjer je ležala, so se potapljali številni tuji in domači iskalci njegovih ostankov. Nekateri so celo iskali zaklad tržaških Judov, ki je po nekaterih govoricah menda skrit na njem. Predmeti z ladje imajo danes visoko ceno in prodajalci starin zlasti v tujini tržijo celo ponaredke. V slovenski Istri pa je nastal mit o Rexu in del obale v bližini potopa je dobil toponim Pri Rexu.
Preostali ostanki ležijo v mulju kakih 200 metrov od obale med Izolo in Koprom. Kraja arheologi še niso sistematično pregledali, tako da tisto malo, kar je ostalo od njega, še ni v celoti dokumentirano in interpretirano. Da bi ostanke zaščitili in preprečili ropanje, je Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije leta 2007 območje vpisal v slovenski register kulturne dediščine. Med tistimi, ki v Sloveniji obujajo spomin na Rexa, izstopa Marjan Kralj iz Izole, ki velja za enega največjih slovenskih poznavalcev te ladje in njene usode.
O veličini Rexa govorijo tudi podatki, da je bilo na njem prostora za okoli 2000 potnikov. Posadka je štela okoli 880 članov, od tega 133 na krovu in 151 pri strojih. Poleg tega je imel 427 hotelskih uslužbencev. V kuhinji jih je bilo 107 in za dobro počutje gostov je skrbelo še 62 drugih uslužbencev. Na enajstih krovih je imel poleg kabin, salonov za različne razrede, kadilnic in jedilnic tudi dvorano za prireditve, bogato knjižnico, čitalnico, študijsko sobo, kapelo, igralnico za otroke, več zaprtih verand, prostorna sprehajališča in trgovine. Potnikom prvega razreda so bili že takrat na razpolago telovadnica, igrišča za badminton, teniško igrišče in ob ugodnem vremenu so se lahko zabavali v 13-metrskem bazenu. Za potnike nižjih razredov je bil na voljo še en manjši bazen.
Ladja je imela ambulanto, bolnišnico, kozmetični in frizerski salon, terme s hidromasažnimi kadmi in prhami s slano ter sladko vodo, solarij, tiskarno, pošto in garažo za avtomobile. Najrazkošnejše kabine na treh najvišjih krovih so imele kopalnico s tušem ali kopalno kadjo in ločeno stranišče, telefon, k najbolj udobnim pa so sodili še predsoba, prostor za prtljago in salon ali veranda. V nižjem delu ladje so bile najmanjše, skromneje opremljene kabine potnikov tretjega razreda.
Za potnike posebnega in turističnega razreda sta bila vsak dan na programu po dva koncerta v izvedbi 13-članskega ladijskega orkestra in imeli so tudi gledališke predstave ter ozvočene kinematografske predstave, ki so bile novost tistega časa.
