FOTO: Antona 83 let po smrti kličejo na sodišče

CERKNICA – Prejšnji mesec smo zasledili oklic pogrešanemu: »Okrajno sodišče v Cerknici vodi nepravdni postopek predlagateljice Občine Bloke, Nova vas 4a, Nova vas, za razglasitev pogrešanega Antona Primožiča, rojenega 3. 1. 1880 (na Hribarjevem 3), Mramorovo 8, Nova vas, za mrtvega. Skrbnik za posebni primer pogrešanega je Center za socialno delo Cerknica, Cesta 4. maja 24, Cerknica. Pogrešani Anton Primožič je bil po podatkih predlagatelja prvič poročen 9. 2. 1903 z Uršulo Zgonc, drugič pa 31. 1. 1916 s Heleno Turk. Družina se je nato preselila v Retje, župnija Velike Lašče. Sodišče pogrešanega poziva, naj se oglasi. Prav tako poziva vse, ki kaj vedo o življenju ali smrti pogrešanega Antona Primožiča, naj to sporočijo sodišču v treh mesecih od objave tega oklica. Po preteku tega roka lahko sodišče pogrešanega razglasi za mrtvega.« Pod oklic se je podpisala okrajna sodnica Katja Mramor.

Šli so za pogrebom

Predstavniki države očitno ne premorejo niti toliko soli za presojo, da se pogrešani Anton Primožič na sodišču pač ne bo oglasil. Če bi še živel, bi bil s 137 leti z naskokom najstarejši človek na zemlji. Napotili smo se v cerkniškemu sodišču poznani zadnji kraj bivanja Antona Primožiča, vas Retje v občini Velike Lašče. Komaj smo pozvonili pri prvi hiši, že nam je sogovornica razblinila naše upe o najstarejšem zemljanu: »Anton Primožič je umrl že pred drugo svetovno vojno.«

Pogrešan ni bil nikoli: »Umrl je v domači postelji in je pokopan v Velikih Laščah.« Toliko o dosegu in zanesljivosti našega pravosodja. Če želimo o pokojnikovem življenju izvedeti še kaj več, nas je vaščanka napotila k Ahčinovima, Francu in Mariji. Franc se je začudil, kako da bi bil Anton Primožič komu pogrešan: »Gotovo je pokopan v Laščah, podatke o smrti in pogrebu morajo poznati v župnišču ali krajevnem uradu.« Franc izračuna, da mu je bilo tedaj šest let: »Včasih so ljudje hodili k umirajočemu. Jernejčkova mati ga je žegnala, ko je umiral, to se še spomnim, ko je umrl, so pa rožni venec molili.«

Pokojnik je bil krepke postave: »V trugi ga je do Lašč nosilo osem pogrebcev, da so se menjavali.« Primožič je trgoval s prašiči: »Pri njih so jih klali, ženske so hodile čreva prat, meso je pa čez mejo v Trst vozil.« Anton je s trgovanjem zabredel v dolgove, tako so dedičem precej bogat grunt razprodali: »Precej gozda je kupil doktor Mihelič iz Lašč.« Ahčinova sta nas napotila še v bližnjo Dvorsko vas h Grudnovi Micki, uradno je Marija Rotar, ki se občasno telefonsko pogovarja z Antonovo edino še živečo hčerjo Ivanko Setnikar.

Hči o očetovi smrti

»Res sem le jaz, najmlajša, še živa,« je potrdila Ivanka. Očetu je prva žena umrla: »Mama ga je vzela z dvema otrokoma, Mico in Tonetom, takrat sta imela dvanajst in osem let. Potem smo se rodili Milka leta 1916, France 1921, Albina 1924, Ela 1928 in jaz leta 1932.« Življenje vsakega od bratov in sester je Ivanki dobro poznano. Boleča je bila izguba brata Franceta, ki je 1. maja 1943 v partizanih padel v bitki pri Gabrovki.«

Razlik, kdo je iz prvega in kdo iz drugega zakona, niso delali: »Tako je Tone na njena stara leta zgledno skrbel za našo mamo, dejansko svojo mačeho.« Z Blok se je oče preselil v Retje že precej premožen: »Kupil je zelo bogato domačijo z veliko zemlje in gozda. Njegova beseda je veljala. Ob nedeljah je v Velikih Laščah na trgu pred spomenikom Frana Levstika po maši najprej zmolil angelsko češčenje, potem pa ljudem povedal kmetijske nasvete in novice.« Anton je trgoval s konji in prašiči, prodajal je čez mejo, v Italijo: »Mama je ob zakolih prašičev cestarje in delavce s proge brezplačno vabila na pečena jetrca.«

Usodni padec s kolesa

Ivanka poudari: »Ata je bil poštenjak, to so vsi povedali. Italijanski kupci žal ne. Gradili so nekje na oni strani velik hlev, zanj je ata zadolžil tudi naš grunt. Nekoč je šel skupaj z družabnikom v Italijo terjat plačilo. Dali so jima nekaj bankovcev, potem pa v njiju uperili pištole rekoč: 'Če ne odideta, ne bosta odnesla žive glave!'« Ob vrnitvi je oče mamo, ki je prihajala s polja, pričakal na krušni peči: »Ni ga vprašala po denarju, že iz njegove drže je bilo videti, da ni bil uspešen. Vprašala ga je le: 'A si kaj jedel?' On je odgovoril: 'Ti jej pa otrokom daj, jaz nisem zaslužil za jesti.'

Kmalu zatem si je oče pri sinu Francu izposodil kolo in se podal na Turjak. Ko se je vračal, je s kolesom grdo padel po klancu, da so ga odpeljali v bolnišnico v Ljubljano. Zdravniške napovedi so bile črne, zato se je mama odločila: 'Če mu ni rešitve, ga vzamem domov.' In oče je 29. julija 1934 umrl doma.« Po pogrebu so si upniki začeli deliti grunt: »Čez noč smo postali občinske reve – pa tako kmetijo smo imeli!«

Pa vendar: »Mama, ki je slutila nesrečo, si je privarčevala ravno toliko, da so ji upniki dovolili, da si je odkupila hišo. Tako da smo lahko ostali doma. Tudi med vojno. Po njej, ko smo za delom odhajali v Ljubljano in na Gorenjsko, je mama hišo v Retjah prodala in kupila staro hišico v Zeleni jami v Ljubljani. Umrla je spomladi 1977.« Ob spominu na tiste bridke čase kot da z vsako novo pripovedjo za Ivanko izgubijo nekaj teže. Nasmehne se: »Kar hvaležna sem vam, da ste me poslušali.« Po premoru reče: »Vse sorte se je nabralo skozi življenje in tudi slišala sem marsikaj, a česa takega – da bi nekoga klicali na sodišče 83 let po smrti, kot zdaj mojega očeta – pa še ne!«