FOTO: Ameriški Traunik so poimenovali Slovenci

TRAUNIK – Gornje jezero, največje v skupini petih Velikih jezer, leži med ZDA in Kanado. Do Michiganskega jezera ga ločuje le kakšnih 50 kilometrov ožine, porasle s prostranimi gozdovi. Do večjih krajev in mest je moč priti le po cesti, označeni s številko 28. Zdi se, da vodi v neskončnost, tako ravna in enolična je. A če bi si želeli čim prej do brega Michiganskega jezera, bi bila ena izmed boljših izbir tudi stranska cesta 67. Tudi ta je, kot bi jo kdo z ravnilom začrtal. Prepričani smo, da bi se Slovenec že po nekaj kilometrih vožnje od začudenja zaustavil. Ob kažipotu, na katerem piše Traunik, bi samo debelo gledal. Zatem pa jadrno odvihral proti kraju, kjer živi 438 prebivalcev. Kar je seveda več, kot jih živi v izvornem Travniku v občini Loški Potok, ki je dal ime temu ameriškemu naselju. Naselbina je nastala, ko so prvi pionirji, med katerimi je bilo tudi veliko Potočanov, trebili divjino. Od predlogov za poimenovanje novega kraja, ki so jih dali Finci, Poljaki in še nekateri drugi, je oblast potem sprejela prav tistega, ki so ga dali Potočani.

Bartolov duh še živi

Severno od Trenaryja in južno od Chathama so bogati gozdovi našim izseljencem pomagali do preživetja. Na edinem križišču še vedno kraljuje urejeno poslopje, kjer ima prostor tudi Slovenski klub. Z majhno muzejsko zbirko in trgovino, sejno dvorano, šolo in zvonikom, ki odzvanja, kot je že v času, ko je tja v šolo hodil – Frank Bartol.

»Veste, tu smo izjemno složni in se še kako zavedamo svojih korenin,« je Bartol tik pred smrtjo pripovedoval za jedilno mizo. Tresočih se rok je izpil požirek čaja in snedel cimetov zavitek. Upokojeni učitelj angleškega jezika je iz svoje hiše tudi oni dan zrl proti ohranjenemu zvoniku, »ki je štirikrat na dan zvonil«, se je spominjal. Dvosobno šolo, kot jo je opisal, je obiskoval med letoma 1935–1942. »Ah, danes pa zazvoni le še enkrat na dan,« se je kar malo namrščil. Ne nazadnje se je za obstoj tega zvonca – krčevito boril. Pred nekaj leti so namreč obnavljali dotrajano ostrešje in je krovcu od nekod kapnilo, da bi mu bilo veliko lažje, če bi šolski zvonik kar lepo odstranil. Uh, je bil Bartol hud! Brez zgodovinskega zvonika bi bil Traunik zanesljivo oropan duha, ki jih kar naprej opominja in spominja!

Njegov sprehod po šoli je bil tudi zato prepojen z nešteto spomini. Pobeljeni zidovi s temno zeleno obrobo so bili enaki, kot so bili že v času, ko je gulil šolske klopi. Če je želel stopiti še v dvorano, se je moral kar malo skloniti, tako nizek prehod je še zmeraj. Ko je vstopil, so mu nemudoma po glavi šinila vsa tista pozibavanja v ritmu njihove najljubše glasbe, spominjal se je tudi vseh plesnih korakov, ko so topotali po lesenih tleh, ki se – čeprav vidno obrabljena – še danes tako lepo bleščijo.

Tudi stara peč je še vedno v istem kotu in žarnice prav čudno, kot nekoč, visijo s stropa. Čipkaste zavese so preprečevale, da bi bila dvorana bolj osvetljena. Zaradi česar se sprva tudi ni najbolje videlo vseh uokvirjenih fotografij, ki pripovedujejo o zgodovini Traunika; o izkoriščevalskih delodajalcih in o preživetju vseh naših pridnih kmetov, ki so se pisali Bartol, Debelak, Mikulič, Knaus, Lustik, Ostanek...

»Ker ne želim, da bi pozabili, sem ustanovil Slovenski klub!« je tedaj s ponosom izrekel Bartol. Ker so se njegovi ljudje medtem že tako razkropili po svetu, so sklenili, da jih bo povezoval 4. julij. Duh Franka Bartola je še kako živ tudi po njegovi smrti. Letos bodo znova na ta dan priredili ples. Pričakujejo vsaj 400 obiskovalcev. Kot vselej se bodo mastili s klobasami, potico in različnimi zavitki. Ter poslušali svojo najljubšo – polko. Leta 2000 jih je obiskal tudi takratni župan Loškega Potoka Janez Novak.

Vonj po Sloveniji

Dvorana, zgrajena leta 1922, je bila že od začetka prostor za poroke, obletnice, razna srečanja. Slovensko društvo je po drugi svetovni vojni za nekaj časa zamrlo, zato je neka družina odkupila dvorano in jo oddajala v najem. Šele leta 1993 se je Bartolu porodila ideja, da dvorano znova odkupi in jo vrne v slovenske roke. Obenem je ustanovil in obudil še Slovenski klub. Po spominu in s pomočjo telefonskega imenika je mahoma sestavil seznam 150 Slovencev s koreninami iz Traunika ter jim razposlal prijazna pisma, v katerih je natančno opisal svoje načrte, vse naslovnike pa poprosil še za finančno podporo.

»Že v enem mesecu,« je pripovedoval, »sem zbral dovolj denarja, pa ne le za nakup dvorane, zlahka sem ustanovil še sklad za njeno vzdrževanje!« Svečano odprtje je bilo 4. julija. Ganljivo je bilo. Ob Franku je ponosno stal njegov 98-letni oče. Skupaj sta odkrila ploščo s posvetilom, ki ga je napisal Frank. Takole piše: »Zgodovina tega kraja se je začela leta 1912, ko so sem prispeli naši predniki in oblikovali svojo skupnost. Kraj so poimenovali Traunik, kar v Sloveniji, državi, ki so jo zapustili v iskanju boljšega življenja, pomeni travnik. S seboj so prinesli delavnost in željo po uspehu. Sredi gozda so iz nič že kmalu vzniknila polja in domovi. Ta spominska plošča je posvečena njihovim otrokom in vnukom, ki so resda razpršeni po svetu, a v duhu še kako povezani s krajem, kjer so ob večerih tako lepo donele slovenske melodije in se je obujal spomin na izgubljeno domovino.«

Obiskal jih je Cerar

Traunik je danes nekoliko drugačen. Ključno vlogo je sprva prevzela trgovinica zakoncev Morgan, nato sta jo imela Fischerjeva, zdaj je v rokah Davida in Laure Coleman. Tam se zbira staro in mlado. Harmoniko ob nedeljah nadomeščajo violine, mandoline, kitare in lokalni džezisti. Menda ponujajo tudi izvrstno hrano, še posebno so znani po žaru, makaronovi solati in drugih obilnih malicah.

Pred tem je trgovino v Trauniku vodila družina Mikulič. Več kot 60 let, od 1926 do 1987, so bili edini trgovci v naselju. To je bil prostor druženja, nakupovanje je bilo skoraj drugotnega pomena. Naši izseljenci so stikali glave, razdirali to ali ono, krpali vez z domovino, pobrali ali oddali pošto, njihovi otroci so lahko medtem uživali ob penastih sladkorčkih. Mikuličeva sta imela devet otrok. Živeli so v vrhnjem nadstropju. Ko je Louis starejši leta 1961 umrl, je trgovino prevzel Louis mlajši.

Novi lastniki se še kako zavedajo bogate dediščine. Slike starega Mikuliča zato še danes visijo na stenah. Kot nekoč vam zlahka odmerijo moke pa krme za živino, matic, vijakov, govejega mesa, goriva... Pred dnevi je v trgovinico stopil tudi slovenski veleposlanik v ZDA Božo Cerar. Zdajšnja predsednica Slovenskega kluba Elaine Debelak je vzneseno pripovedovala, kako so prebivalci Traunika domala ponoreli od navdušenja, ker jih je obiskal tako ugledni gost, pa še iz države, ki je dala ime temu kraju.